Dobro jutro: Gmajnice

Bog nam je dal spomin, da lahko imamo vrtnice tudi decembra. Tudi če stvarnik ne bi imel drugih nakan in zahtevnejših načrtov, bi to bilo dovolj. Misel je napisal britanski dramatik, za vse večne čase zapisan v spomin bralcev vsega sveta kot avtor pravljičnih dogodivščin Petra Pana.

Prva jutra oktobra, ki jih že lovi slana, so betežno zastrta z meglicami, in ko jih daljna žareča krogla poskuša odpoditi, zdrami premrle mušice, ki v majhnih rojih trepetajo nad vodo in se vrtinčasto izogibajo kljunom lačnih rac in drobnih lastovk, ki v ostrih manevrih režejo zrak kot bliski poletnih neviht.

Poletne vročine so že spomin, ki se naglo hladi. Osameli otočki s šopi trave, grmi črnega trna in šipka, leske in rdečega drena in drevesa v sredini kot svetilniki nad travnatimi planjavami od noči do noči spreminjajo barvo. Od črne pozimi, ko so ptice z golih šib pobrale še zadnje šipke, že mehke, sladke in skoraj črno rdeče, nežno zeleneče spomladi, ko so se v zavetju pod nizkimi krošnjami lesnik in bodečimi vejami črnega trna gnetli že odcvetajoči zvončki in trobentice, polne črmljev in opotekavih čebel, do spreminjasto zlatih, škrlatnih in rjastih v vse krajših dnevih jeseni. V poletni vročini so se pod osamele borovce, lesnike, maklene ali breze z grmičasto stražo zatekli konji, drobnica se je poskrila v senco, ptice so čemele v gostjem rastju, ki ga je še dolgo v jutro hladila rosa.

Zdaj je vsak dan kak zeleni otoček sredi gmajn – takim otočkom so na kamniškem koncu tudi rekli gmajnice – manj. Dolenjska, Štajerska, Gorenjska, do nedavnega še divja Notranjska, so čedalje bolj »počesane«. Orjaški traktorji pulijo drevesa z grmičevjem vred, spotoma, kot gnile zobe, populijo še štrleče skale in za sabo puščajo puste, ravne, zelene goličave, kjer velike in majhne živali ne bodo imele več zavetja, nabiralci šipka, gloga, lešnikov in cvetja pa ne več darov, ki nam jih je narava položila pred noge. Vetrovi pa ne več ovir, ko bodo divjali in odnašali presušeno prst.