Dobro jutro: Gomoljika po 5000

V gozdu je še zmeraj tako, kot je bilo. Najprej je groba tišina. Potem slišim rahlo cingljanje in iz mračne meglice se izlušči najprej eden, nato še dva štirinožna tartufarja. Za trenutek obstanejo, negotovo pogledajo gospodarja, ki jim sledi, in zdrvijo dlje. En kuža ima zvonček, druga dva svetlečo ovratnico. Da jih gospodar lažje izsledi. Na vprašanje, ali ima kaj »robe«, zagodrnja, da ne. In doda, da je cena tako ali tako nedosegljiva za povprečneža, kakršen sem jaz. On pa ima vso »robo« že vnaprej rezervirano. Še pred sto leti v Istri niso vedeli, kaj so to tartufi. Če so jih naključno kje odkopali, so jih imeli za smrdljiv krompir, ki tekne samo prašičem. Šele sredi 20. let prejšnjega stoletja so na pobudo italijanske grofice povabili tartufarje iz Albe, ki so ugotovili, da Istrani sedijo na rudniku zlata. To so bili časi, ko je en lovec na gomoljike v enem dnevu lahko nabral od šest do sedem kilogramov tartufov. Te dni hodi ponje z lekarniško tehtnico okoli 30 slovenskih tartufarjev ... »Ni robe. Če je ni zdaj, ko je dva dni po škuru (mlaju), jih letos tudi ne bo več,« pove specialist, ki tartufe »lovi« že 40 let.

Hoja po šumi je industrija in hkrati huda znanost. Preprodajalci ponujajo zdaj »prvo klaso« po 5000 evrov kilogram. Celo najdrobnejši, obgrizeni in uveli so po 1500 evrov. Kriva je Srbija, kjer letos ni »robe«. Na trgu je devet desetin ponaredkov. Visoko ceno za dobro, svežo gomoljiko si lahko privoščijo predvsem premožneži. Ali pa znajo oštirji iz nekaj majhnih gomoljik izvleči vonj za več krožnikov tartufat. Sicer bi krožnik pašte moral stati najmanj 50 ali 100 evrov. Če je že ves svet »fake«, potem morajo biti tudi gomoljike fej(k). So tudi izjeme. Če je nekdo pripravljen plačati, je na drugi strani gotovo kdo, ki lahko kasira. Samo začeti je treba. Najprej je treba izvedeti, kje to zlato raste in kako svojega Sultana naučiti kopati zlato runo. A vse znanje na svetu ne pomaga, če ni prave lune.