Spominjam se časov, ko so postali modni tako imenovani »team buildingi«. Saj veste, povezovanje skupine sodelavcev in tako naprej. To se je pojavilo sočasno z vstopom tržnega gospodarstva in upadanjem socialnega standarda.
Pošteno plačilo in normalni človeški odnosi ne potrebujejo nobenega »buildinga«. Kvečjemu kakšno kavo in zadeva je takoj rešena.
Ampak več ko je ropanja družbene lastnine, bolj ko so odnosi utemeljeni na neenakosti, več megle je treba prodati podanikom. Pravzaprav potrebujejo več zabave in nečesa, s čimer se zamotijo, da pozabijo na svojo manjšo plačo in razpad zdravstva.
Zato mi zledeni kri v žilah, ko preberem, da delovno mesto omogoča tudi »osebno rast«. Res? Vse tja do ropanja zaposlenih, razprodaje podjetja, ali bo dovolj samo tajkunska plača? Le kam bo šla ta rast osebnosti?
Hudo sumljivo se zdi tudi, če hoče kdo duhovnost in osebno rast stlačiti v program podjetja. Razen če ne gre za od daleč vidna verska podjetja, kjer so vsi tam prav s tem namenom.
Vsakdo se lahko križa ali klanja ali mantra ali karkoli pač že, če pa to dejansko deluje, se bo videlo po rezultatih. Ali produkt uničuje okolje? So delavci travmatizirani? Se prizadeva za poštenost? Po sadovih dela spoznaš človeka ali podjetje. Ni treba velikih besed.
Skrb je avtomatična, ko vidiš zapis intuitivno v povezavi s poslovnim odločanjem, s katerim se je ukvarjala tudi kandidatka za Bruselj Violeta Bulc. Ali je ekonomistom etiko do ljudi in narave res treba podtakniti z umetelnimi grafi, ker jim gre le za denar in se požvižgajo na vse drugo, pa naj umirajo otroci ali crkavajo ribe? Zelo verjetno.
To je namreč sveta zapoved potrošništva in neoliberalnega kapitalizma. Lep izgled, visokoleteče besede in kruta realnost. Kaj bi rekli, če bi izvedeli, da farmacevtsko podjetje, ki ima tako lep slogan, tako rekoč utekočinjeno dobroto, noče imeti zaposlene visoko izobražene zdravnice, ker je zbolela?
Ali da slovensko podjetje, ki se na vsa usta hvali, kako je do družine prijazno organizirano, hkrati neusmiljeno škoduje zdravju ljudi in okolja?
No, to je ta razkorak med osebno rastjo v besedi in praksi.
Ko sem napisala članek o šamanizmu, sem bila deležna, kakor se temu reče, zelo naklonjenih komentarjev, ki se seveda niso nanašali na vsebino članka. Šamanizem je namreč zelo kompleksna tema, ki zahteva celotno znanstveno kariero, če hoče kdo povedati karkoli relevantnega. S tem, da mora več let prisostvovati šamanskim obredom, iniciacijam in številnim izkušnjam, drugače je mnenje z antropološkega vidika nekompetentno.
Večina ljudi, ki se je udeležila česarkoli v povezavi s šamanstvom, je zelo verjetno stopila v stik z neošamanizmom, ki je tudi predmet resnih znanstvenih analiz. Pretežno gre pri takih vsebinah bolj ali manj za delavnice za osebno rast. Takšne zadeve so nekakšen coaching, ki se bolj moderno in lepo sliši, predvsem pa ima zahodnjaško ime. Ker vse, kar ni z zahoda, je, no, saj vemo, navadno neznanstveno in »pogansko« šarlatanstvo.
Kljub temu je treba biti realen, da je večina delavnic in terapij s področja novodobne duhovnosti žal le poskus iskanja samega sebe z veliko laične psihoanalize in samotolažbe. Kajti če to ne bi bilo tako, bi stranke ušle!
Resno samoizpraševanje je bolj zahteven proces, zato so sobe za meditacije, kjer je treba dva tedna preživeti v tišini brez komunikacije s svetom (ja, brez mobitela in tudi brez enega samega svinčnika in brez klepetanja), vedno manj nabite kot tiste, kjer si masirajo prsi (kar je sicer zelo priporočljivo, da ne bo pomote).
Vsakič znova sem fascinirana, kako je vse, kar ni igranje golfa, elegantno uživanje kokaina, ki ga poplakneš z dragim konjakom, in kakšen izlet v bordele na Tajskem veliko manj obsojano početje kot to, če človek hoče pogledati še kam drugam izza plota slovenske cerkvice.
Po svoje je razumljivo, ker je za vse drugo treba potovati zunaj hotelskih aranžmajev, sedeti na tleh in brati debele knjige.
Na splošno pa ljudje raje pljunejo in ponižajo kar tako mimogrede, če slučajno česa ne razumejo najbolje. Za vsak slučaj, da ne bi bila ogrožena njihova identiteta in svetovni nazor.
Lahko je biti pameten na socialnih omrežjih ali rahlo okajen med prijatelji na pikniku. Kdo je pogumen in kdo le kupček dreka, je jasno šele, ko zremo smrti v oči, pravijo tradicionalni šamani.
Vse drugo je teorija.