Dobro jutro: Magično pero

Mar znaš kaligrafijo, se je začudil sodelavec, ko je videl moj podpis na nekem dokumentu.

Objavljeno
15. december 2015 17.39
Posodobljeno
16. december 2015 05.00
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Pomenljivo sem se nasmehnila in ga vprašala, ti zaupam skrivnost?

Kaligrafi pri svojem umetelnem početju uporabljajo posebna kovinska peresa s prirezano konico. In tudi moje, resda kupljeno v običajni papirnici, mi pomaga lepše pisati prav zaradi svoje odrezane konice.

Kot otrok sem imela rada nalivna peresa. Morda zato, ker ta – vsaj v času mojega otroštva – dragoceni predmet sporoča, da smo že dovolj veliki, če si zaslužimo tako krhko pisalo. V kasnejših letih sem si ga občasno še kdaj omislila, a večinoma prej ali slej kam založila. Sčasoma so se pojavili računalniki in diktafoni, tablice in telefoni in nenadoma sem ugotovila, da pisal skoraj ne uporabljam več. Pa tudi, da je moja pisava že tako grda, da je še sama ne znam prebrati.

Ima potemtakem še smisel, da se otroci v šoli učijo pisati, če bodo prej ali slej le tipkali? Ima prav strokovnjakinja Tereza Žerdin, ki trdi, da bi morali v nižjih razredih osnovne šole dati še več poudarka lepopisu oziroma oblikovanosti črk. Rokopisno pisanje ni samo stvar estetike, ampak je tudi vzgoja discipline, urjenje spomina in učenje jezika. Že elektronska pisma hitro napišemo in v njih pravopisnih in slovničnih napak ne popravljamo, v esemesih pa besed sploh ne izpisujemo več.

Ima, bi lahko rekli po tem, ko so slovaropisci za besedo razglasili leta digitalno podobo – smeškota, ki pretaka solze sreče.

Ima, že skorajda moramo reči po tem, ko so v reviji New Yorker objavili karikaturo, na kateri deklica navrže drugi, medtem ko zreta v svoji mobilni napravi: Prvi očesni stik hranim za pravega.

Kaligrafija je bila nekoč celo učni predmet v osnovni šoli. Zaradi magičnega peresa je ta predmet danes odveč. A veščino lepega pisanja bi bilo vredno ohraniti, pa čeprav le zaradi lepšega podpisa na pomembni pogodbi.