Zgodbe z vzhoda: Higiena kleti

Ni pomembno, ali je hiša bela ali rdeča, glavno je, da nima miši. Tako bi se danes lahko glasila znamenita Deng Xiaopingova izjava o črni in beli mački, s katero je avtor kitajskih gospodarskih reform ustavil razprave o tem, ali je kitajski razvojni model bliže socializmu ali kapitalizmu. Pomembno je, da lovi miši, je bil prepričan kitajski vizionar, ali z drugimi besedami, da so ljudje čedalje bogatejši, država pa čedalje močnejša.

Vse odkar nas je Donald Trump spomnil na Samuela Huntingtona in njegovo teorijo o spopadu civilizacij, so Belo hišo v Washingtonu in rezidenco najpomembnejših kitajskih voditeljev Zhongnanhai v Pekingu čedalje pogosteje začeli primerjati med seboj kot dve središči moči, v katerih nastaja čedalje podobnejši model avtokracije.

V Zhongnanhaiju prevladuje rdeča barva, ne toliko zaradi velikanske kitajske zastave nad njim, ampak bolj zaradi dvorne tradicije, ki so jo tam ohranili in skrbno pazili nanjo, vse odkar se je Mao Zedong leta 1949 odločil vseliti v ta del cesarske palače, ograjen z rdečimi zidovi in skrit za velikanskimi rdečimi vrati. Za Mao Zedonga je ta zgodovinska rdeča barva napovedovala komunizem. Za sedanjega predsednika Xi Jinpinga je rdeča spet cesarska barva. Z njo odtiskujejo pečate na kitajske izvršne odločbe. Z rdečimi mejami sodobne hegemonije obdajajo Južnokitajsko morje. In z rdečimi lampijoni slavijo vsak nadaljnji korak med ustvarjanjem kitajskega preroda.

Če bi lahko izvedli objektivno anketo o priljubljenosti, bi Trump in Xi verjetno dosegla podobne rezultate. Ameriški predsednik je bil resda izvoljen, kitajskega pa so imenovali na položaj, a je pri primejavi med njima demokracija manj pomemben dejavnik od tega, da se je kritična masa državljanov pripravljena odreči svobodi in pravni državi v imenu obljube, da bo njihova država spet postala velika.

In zato lahko oba nadzirata zakone, ne pa vladata skladno z njimi; oba lahko obrneta hrbet novinarjem ali jim celo grozita, naj »zaprejo usta«; oba lahko ustvarjata obdobje, v katerem dejstva niso več pomembna in v katerem izginja meja med dejanskim podatkom o tem, da je, denimo, velika kulturna revolucija požrla na milijone življenj ali da se je na Trgu nebeškega miru zgodil pokol, in med iluzijami, da si je vedno najpomembneje prizadevati za to, da bo Kitajska spet postala velika. Xi je precej večji mojster od Trumpa. Toda razliko med Belo in Rdečo hišo bomo vendarle prepoznali po tem, katera od njiju ima v kleti miši.

Ko je Kim Džong Un v nedeljo izstrelil balistični projektil, se je zdelo, kakor da je majhna siva miš stekla pod Xi Jinpingovo delovno mizo, pritisnila gumb na izstrelitveni rampi in se vrnila v svojo luknjo, ne da bi počakala, kakšen sir ji bo kdo nastavil na zarjavelo past. Če bodo to ameriške sankcije, bo to odlično. Če bodo to kitajske naložbe, bo še bolje. Po vsakem poskusu Bele in Rdeče hiše, ki bi jo radi ujeli na svojo vabo, je samo čedalje debelejša, čedalje bolj jedrska in čedalje odpornejša na stare trike z obeh strani.

Zdaj se moramo samo še vprašati, ali bodo miši stekle iz kleti Bele hiše. Bodo to bele poskusne povzročiteljice nerazumnega strahu in bodo dovolj živahne, da bo Trump povzdignil intervencionizem na višjo raven tveganja? Bistvo globalne varnosti je pravzaprav v higieni kleti. Res ni več pomembno, ali je hiša bela ali rdeča, ampak to, kar se skriva v globoki podzavesti njenih stanovalcev: prihodnost ali preteklost?