Tiskane izdaje
Pisalo je, da je rečna potniška križarka, po domače bi rekli rečni kruzer z imenom River Aria, pristal v na novo urejenem rečnem potniškem pristanišču Batina v Baranji. Prijetno naselje je to, v njem je nekaj več kot 1000 prebivalcev, med naselji, ki so v okolici Batine, pa so Kenđija, Kolut in Bereg, tam je tudi Labodje jezero, pa potok Lašufok.
No, in zdaj je v Batino (iz Budimpešte po Donavi) priplula rečna potniška križarka, na njej pa 120 gostov, med katerimi so bili skoraj vsi turisti iz ZDA. Slišati je bilo, da bo letos v Batini pristalo skoraj 50 kruzerjev, skoraj 230 pa poleg tega še v rečnem pristanišču v Vukovarju.
Do trenutka, ko so v medijih zapopadli omenjeno River Ario sem bil prepričan, da so vsaj hrvaške reke izvzete iz hrvaške statistične odvisnosti od pristankov, vplutjem in izplutjem ter številom gostov, ki na hrvaško priplujejo s plavajočimi hoteli. A glej ga zlomka, zmotil sem se.
Dotlej je bil namreč osrednji »kruzer igralec« Dubrovnik, kjer se »priveže« 80 odstotkov od skupno 600 potniških križark, ki plujejo po hrvaškem morju večinoma v poletnih mesecih. Mimogrede: hrvaški državni zavod za statistiko je izračunal, da s potniškimi križarkami obišče Hrvaško skoraj 750.000 potnikov na leto. Zaradi številnega obiska je tudi zaslužek od »plavajočih hotelov« temu primeren, saj po za neuradnih podatkih oz. ocenah znaša od 60 do 70 milijonov evrov na leto.
Raziskave in podatki, da večja ladja ob prihodu v pristanišče v enem dnevu ustvari toliko emisij žveplovih oksidov kot 2000 osebnih avtomobilov, potniška križarka s 3000 gosti pa povzroči tolikšno onesnaženje zraka kot 12.000 avtomobilov, niti najmanj niso tako hudo pomembni. Pa tudi ne, da velika potniška križarka »proizvede« še 100.000 litrov tako imenovane črne vode, nastale zaradi fekalij, in milijon litrov sive vode, nastale zaradi prhanja, pranja, bazenov, jakuzijev, savn ... Ter da vsa ta odpadna voda konča v morju ...
Tudi na Donavi je podobno, nemara le s to razliko, da gre za nekoliko nižje številke.
Ampak to je, se mi dozdeva, ko opazujem ta segment Hrvaške skozi moje oko, povsem nepomembno; pomembno je, da so številke visoke, da se število plavajočih hotelov veča in da se je Batina pridružila Dubrovniku v svojevrstni »kruzer verigi«, o kateri skoraj ne mine dan, da ne bi izvedeli, koliko plavajočih hotelov je kje (no, poleg Dubrovnika so tu še Split, Reka, Zadar ...) pristalo, s koliko potniki ...
Na trenutek me včasih ta statistična obsedenost moti, a že v naslednjem se mi zdi, da bo treba tudi na lastni koži preveriti kak plavajoči hotel.
Pa ne kakega, ki bi sem ter tja plul po najbolj modrem morju na svetu, kot se s svojim morjem radi pohvalijo na Hrvaškem, ampak takega, ki bo plul po lepi modri Donavi, s 2780 kilometri drugi najdaljši reki v Evropi. Njeno porečje, veliko kot tretjina Evrope, si deli 18 držav in je že stoletja tudi zibelka kulture in civilizacije ter pomemben vir pitne vode 20 milijonom ljudi.
Ob zvokih pesmi Johanna Straussa bi pristal v Batini, morda prav nekega 29. junija, ko je tudi mednarodni dan Donave, saj je bila 29. junija 1994 podpisana konvencija o varstvu te reke.
***
Hrvaška v mojem očesu odhaja na poletne počitnice. Z vami bo spet v ponedeljek, 10. avgusta.
