Hrvaška v mojem očesu: Bela snežinka in beli taksiji

Odločitev, da bi morali biti taksiji v Zagrebu od 1. januarja 2016 le bele barve, je bila že sprejeta. Zdaj je preklicana.

Objavljeno
28. december 2015 11.34
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Ko je zagrebška skupščina pred niti ne tako davim časom sprejela odločitev, da morajo biti vsi zagrebški taksiji zgolj in le bele barve, je nastal vik in krik. Seveda, med taksisti. Zagrebčanom je tako ali tako vseeno.

Podatki kažejo, da potnike po Zagrebu zdaj – vsaj uradno oziroma z licencami – sem ter tja prevaža nekaj čez tisoč taksijev. Včasih se zdi, da veliko preveč, ko jih vidiš, kako taksisti brezposelno čakajo na svojih postajališčih, se pogovarjajo, igrajo šah, mečejo karte ... Včasih je več kot očitno, da jih je premalo, ko je od poziva do prihoda taksista treba čakati kar nekaj časa.

No, in zgodila se je odločitev zagrebške skupščine, ki je zaukazala, da morajo biti od 1. januarja 2016 vsi taksiji, ki potnike prevažajo znotraj meja zagrebške županije, bele barve. Tisti dan, ko je bila odločitev sprejeta, sem se na neko obveznost peljal s taksijem. S taksistom sva, razumljivo, začela tudi to problematiko, in takrat sem slišal toliko besed, ki so omenjali ženske (pa tudi moške) spolne organe v različnih oblikah, pa tudi neke vrste orožja mi je omenjal, kot jih do takrat še nisem imel priložnosti slišati, čeprav sem imel kar precej priložnosti za kaj takega. »Morda pa bo kmalu le pretehtala pamet,« sem poskušal pomiriti razmere znotraj, hm, se mi zdi, zelenega taksija. Za hip mi je uspelo.

In naključje je hotelo, da sem se te dni do točke B v Zagrebu vnovič peljal z istim taksistom. V tem času pa se je na področju taksi prevozov zgodilo marsikaj. Pustimo ob strani volitve, pa politična nategovanja sem ter tja, zgodilo se je, da je taista zagrebška skupščina, ki je odločitev o belih taksijih sprejela, zdaj to odločitev preklicala. Vrla mestna oblast je namreč dojela, da bi v kratkem času kakšnih 800 taksistov, od skupno nekaj čez 1000, ki so še ne-bele barve, svojo barvo taksija spremenili. »Tako je prav; taksiji pač niso politiki, ki lahko od danes na jutri, če je potrebno pa še prej, spremenijo barvo,« je dejal taksist in navrgel, da bo eno leto, kolikor imajo ne-beli taksisti zdaj časa, da »spremenijo« barvo, zagotovo dovolj časa.

Vprašal me je še, ali smo kaj takega doživljali tudi v Ljubljani, in ko sem mu odvrnil, da se je ljubljanska oblast s tem problemom ubadala že pred kakimi desetimi leti, potem pa nanj pozabila, mi je le dejal: »Pa saj ste vi na oni strani schengna že tako ali tako desetletje pred nami.« Dodal je še, da se mu zdi tudi prav, da je zagrebška oblast do sredine leta 2017 prepovedala izdajanje novih licenc za opravljanje taksi prevozov, kar da je sicer v redu, ampak se mu vseeno zdi, da gre za logiko, skregano s kapitalizmom in delovanjem tržišča. Potem je zamahnil z roko, nekaj omenil, da je »Hrvaška tako ali tako še del Balkana, no, vsaj na ono stran terase Oleander zagrebškega hotela Esplanade, kot je dejal naš Miroslav Krleža,« in za nekaj stopnic povečal glasnost na avtoradiju.

»Zelo mi je všeč ta pesem. Saj niste jezni, a ne ... Ni snega, vendar vseeno,« je dejal in razumel sem, da je bolje, če utihnem. Pesem o »beli snežinki« se je odvrtela. »Ali vi veste, da je ta pesem pravzaprav ena prvih hrvaško-slovenskih koprodukcij,« me je vprašal taksist. Ne da bi počakal odgovor mi je dejal, da ima doma malo gramofonsko ploščo, »menda jo je izdal Jugoton,« njen naslov je Tiho pada snijeg, prepevajo pa ljubljanski Optimisti. »Naš Mario Kinel je avtor glasbe, vaš Aleksander Skale pa je napisal besedilo,« me je poučeval taksist.

»Pa naj še kdo reče, da med belimi taksiji in Belo snežinko ni nobene povezave,« sva še oba dodala za zapik tiste decembrske zagrebške taksi vožnje.