Tiskane izdaje
»Ojej, ojej,« je dejal zagrebški znanec, ko smo prvo septembrsko nedeljo premlevali aktualnodnevnopolitične razmere na tej strani schengenske meje. Pravzaprav je bil njegov vzdih, izdih ali začudenje, kakorkoli pač ga je kdo razumel, namenjen napovedi prvega moža Zagreba Milana Bandića, ki bo dal sredi Zagreba postaviti, kot je sam dejal, »največji in najlepši spomenik prvemu hrvaškemu predsedniku, očetu naroda, dr. Franju Tuđmanu«.
»Ojej, ojej,« je dejal znanec v slogu septembrskega Božička, le s to spremembo, da je bil glas oziroma njegov vzdih, izdih ali začudenje pospremljeno s pogledom nekam po ulici, po kateri pač v nedeljski maniri ni bilo kaj veliko prometa.
Lokacija je znana, »največji in najlepši spomenik prvemu hrvaškemu predsedniku, očetu naroda, dr. Franju Tuđmanu«, bo stal sredi Trga dr. Franja Tuđmana, trg oziroma park pa bodo začeli obnavljati kaj kmalu in tako pripravili vse potrebno za slovesno postavitev še enega v nizu pomnikov na »naš'ga Franjota«.
Znanec pa je v tistem trenutku dal vedeti tudi, kakšno misel mu je vzbudil pogled »nekam po ulici« in naprej proti nebu, po katerem je svoje sledi puščalo letalo. »Še sreča, da letal našega, hrvaškega letalskega prevoznika ne poimenujejo Franjo 1, Franjo 2, Franjo 3, Ankica 1 ...«
Pravzaprav mu je manjkala neka hudo pomembna informacija. Namreč: hrvaški minister za morje, promet in infrastrukturo Siniša Hajdaš Dončić je že potrdil, da bodo zagrebško letališče, ki se zdaj uradno imenuje Zračna luka Zagreb, med ljudmi pa je bolj znano kot Pleso, poimenovali po prvem hrvaškem predsedniku Franju Tuđmanu. Napovedal je, da se bo to zgodilo ob odprtju novega potniškega terminala na letališču, ki je predvideno za božič leta 2016. Hajdaš Dončić je k temu dodal, da je bil Tuđman hrvaški predsednik, antifašist, partizan in »njegov Zagorec« ter da bo levosredinska vlada, katere član je, vodi pa jo levosredinski Zoran Milanović, sklep o imenovanju sprejela najbrž »že zelo kmalu«, kar pravzaprav pomeni še pred letošnjimi volitvami.
Ko sem znancu, ki se je vidno razburil zaradi te informacije, razložil, da nemara le ni vse tako hudo, saj tudi ljubljansko letališče nosi ime po velikanu Jožetu Pučniku, pa mu vsi še kar naprej pravijo Brnik, se je malo pomiril, k čemur je sicer dodatno pripomogla še ena runda na račun hiše, a se je izkazalo, da je bila pomirjenost le začasna.
Tone in tone brona (in milijoni hrvaških kun), v katerega je ulit hrvaški oče naroda Franjo Tuđman, je razpršenih po več kot 50 hrvaških krajih, ki se radi (po)hvalijo s spomenikom Tuđmanu, poleg njih pa se hudo radi fotografirajo župani teh mest − seveda določene politične orientacije, beri: desne oziroma HDZ.
Na Hrvaškem so mnenja o tem, ali je kipov Tuđmana preveč ali premalo, deljena. Eni pravijo, da si pač ne bi smeli dovoliti, da si vsaka vas ali vsako mesto po svojih merilih postavlja spomenik prvemu hrvaškemu predsedniku po osamosvojitvi, drugi, da to mora biti tako, ne glede na to, da si nekateri vse to skupaj razlagajo kot čaščenje kulta osebnosti.
»Tako pač je,« je dejal znanec, ki je doslej le modro molčal. »Če še niste vedeli doslej, naj vam bo jasno odslej; Franjo je pač naš najboljš' prjatu'.«
Ko sem to nedeljsko popoldne malo razmišljal o hrvaškem zdajšnjem najboljšem prijatelju, sem se spomnil, kako je bil pred časom nekako v tem razredu prijateljstva tudi zdaj med številnimi osovraženi Josip Broz. Taisti, ki zdaj postavljajo kipe, pomnike in doprsne statute njihovega najnovejšega »najboljšega prijatelja«, pa za nekdanjega niti slišati več nočejo.
Ah, ti bronasti najboljši prijat'li ...
