Vest, ki sem jo oni dan zasledil na 21. strani enega od zagrebških dnevnih časnikov, je bila kratka, vendar, vsaj zame, sladka. Hrvaško mesto Varaždin in kitajsko mesto Wuhan sta se pobratili. Listino bodo podpisali te dni. In tako se bodo prebivalci Varaždina, simpatičnega in lepega mesta na severozahodu Hrvaške ob reki Dravi, na robovih Panonske nižine in alpskega sveta, ki je bilo nekoč tudi glavno mesto Hrvaške, zdaj lahko pohvalili, da je njih in Kitajcev skoraj deset milijonov. No, nekaj manj, če verjamemo uradnim statistikam, ki pravijo, da na območju Varaždina živi dobrih 40.000 prebivalcev, na območju kitajskega Wuhana, glavnega mesta kitajske pokrajine Hubei in rojstnega mesta najboljše kitajske igralke tenisa Li Na, pa dobrih 8,5 milijona.
Velikih besed o velikih možnostih sodelovanja med mestoma ne (z)manjka, razlika med mestoma zaradi velikosti ni pomembna. Možnosti za sodelovanje so odprte tako za eno kot za drugo stran, je slišati iz Varaždina.
Spomnim se, no, strici so mi povedali, da je Ljubljana prvi sporazum o pobratenju podpisala enkrat marca davnega 1964. leta, zdaj pa družina šteje 24 »bratov in sester« z različnih koncev in krajev. Od kitajskega Chengduja in Tbilisija v Gruziji do Aten, Moskve, Zagreba in Soussa v Tunisu. In nekako tudi vem, da so imela tudi druga slovenska mesta svoje brate in sestre širom po svetu, a zdaj jih večinoma vežejo le še protokolarne povezave. Seveda z nekaj izjemami.
Tudi na Hrvaškem se v obdobju dobro desetletje po drugi svetovni vojni, ko so se že polegli spomini na spopade, s povezovanji pa so hoteli spodbujati strpnost, dialog in medsebojno spoštovanje, niso izneverili logiki pobratenja. Prebivalci iz različnih mest so tako izmenjavali izkušnje, si nemalokrat tudi pomagali, sicer pa se je temu reklo, da »krepijo sodelovanje na področjih kulture, turizma, gospodarstva in športa ...«
Zdi se, da je potem vse skupaj zamrlo. Prišla je vojna, nekatere vezi so se sicer okrepile, druge razrahljale.
Zdaj napovedujejo, da se bosta pobratila tudi Vukovar in Škabrnja (mesti, znani iz hrvaške domovinske vojne) in tako združili moči v krepitvi spomina na krvavo dogajanje izpred četrt stoletja.
Varaždin in kitajski Wuhan sta iz »druge zgodbe«. Se pa na trenutek dozdeva, da se »tisti« čas, ko se »krepi sodelovanje na področjih kulture, turizma, gospodarstva in športa«, med hudo velikimi in hudo malimi spet vrača. Ne glede na to, kakšne koristi imajo meščani pobratenih mest, in ne glede na to, da imajo praviloma največ koristi pravzaprav le tisti, ki z izgovorom, da gredo »poglabljat« sodelovanje, obiščejo to ali ono mesto. Za dan ali dva in celo več!
O tem pa kdaj drugič!