Tiskane izdaje
Prijetno jutro v Lovištu na Pelješcu. Mirno morje, počivajoč pogled na morsko gladino, le lesena barkača KO-1X57 delno zakriva pogled proti središču ribiške vasice. »Poslušaj, ali bi imel čas ali voljo, da me nekam pelješ?« me izza hrbta povpraša Ivan, 82-letni možakar, nekoč ladijski kapitan, zdaj še vedno poln politične duhovitosti, dobre volje in domislic, ki jih sicer povsem ne razume vsak.
In sva se odpeljala. Ven iz naselja, v hrib. V njegove nasade oljk. Njegove oljčnike, na katerih je desetine, stotine oljk.
»Mah, saj veš, mladi imajo nenehno neke obveznosti, gostov, ki pridejo, si ne upam nadlegovati, ti si pa že skoraj naš,« je dejal.
Vem, da ima rad svoje nasade. Najmanj toliko kot svojo leseno barkačo, ki ji že nekaj časa pravi »Milanović« ... Zatrjuje, da mi bo enkrat že povedal, zakaj, za zdaj pa naj bo dovolj le to. S tem »zafrkava drugače misleče prijatelje iz vasi«.
Potem se je odpravil na sprehod, pravzaprav ogled nasada, oljčnika, polnega dreves božje rastline, brez katere, tako zatrjujejo, ne bi bilo sredozemske in tudi ne zahodne civilizacije. Ivan je otipal skoraj vsako steblo, zrl v bogate krošnje. Zazdelo se mi je, da je z vsako spregovoril kakšno besedo.
Sam sem sedel pod eno in se umaknil jesenskemu soncu. Bila je ena od tistih oljk, ki letos ne bo dala kaj veliko sada.
Oljka, trta in pšenica so prehranile ljudi petih tisočletij, menda celo več, vendar je to poniknilo v ne vedno določljivih začetkih počlovečenja. Na Hrvaškem je, vsaj tako kaže statistika, približno šest milijonov dreves oljke, povprečno na Hrvaškem iztisnejo v zadnjih letih kakšnih šest milijonov litrov oljčnega olja, kar je le dobra tretjina tistega izpred dobrih desetih let. Vendar pa bolezni in škodljivci tudi božjemu drevesu ne prizanašajo. Zato ne preseneča pogled na tisita, na katerih ni niti enega sada. »Lahko ti pokažem drevo, na katerem smo lani nabrali sto in še več kilogramov oliv, letos so na njem le tri; pa ne kilogrami, ampak tri olive,« mi je čez nekaj ur, ko smo v jesenskopopoldanskem pogovoru razpredali o letini božjega drevesa, dejal znanec.
Kapitan Ivan na poti nazaj ni bil preveč razpoložen. »Ali veš, da dobro oljčno olje lahko naredi čudeže. Če še tako slabo pripravljeno ribo pripraviš z dobrim oljčnim oljem, nihče ne bo opazil, da je bila riba slaba,« me je podučil 82-letnik.
Starejši prebivalci Sredozemlja − ni le Hrvaška raj za oljke, teh oljk ne manjka niti v Italiji, Grčiji, v Španiji, Tuniziji − vedo, da bi brez oljke in njenih sadov težko preživeli, zato navsezadnje niti najmanj ne presenečata njihova skrb in ljubezen do tega drevesa, katerega vejica je tudi simbol miru.
Mladim je oljka vse bolj v breme. Zanjo imajo vse manj časa, raje ga namenjajo »zimmer frei« in »rent-a-boat« mobitel turizmu. A to je neka druga zgodba, tako kot je neka povsem druga zgodba dejstvo, da postaja oljčno olje svojevrsten turistični izdelek, s katerim bi radi nekateri le zaslužili, kakovost pa je drugotnega pomena. Spet druga zgodba so primeri, ko trgovci z novci pokupijo litre in litre pravega oljčnega olja nekje na jugu Hrvaške in ga nato zmešajo z nekaterimi drugimi, pozneje pa se znajde pred kupci kot − »original product of Croatia«. Ali pa ko steklenico, v kateri je 0,75 litra oljčnega olja, prodajajo po ceni enega litra.
Tisti jesenskopopoldanski pogovor se je že zdavnaj prevesil v večernega, iz kamina se je vil dim. »Se mi zdi, da bi mladi najraje posekali nasade oljk, na njih zgradili apartmaje in se rešili skrbi s sušo, čiščenjem terena v oljčnikih in navsezadnje z obiranjem ter pozneje stiskanjem,« je pripomnil en član okrogle mize.
»Pomoči ni; so pač pozabili, da je bil posek oljke v stari Grčiji drugi največji zločin. Za umorom,« sem dejal. »Stare Grčije več ni, zakone pa pišejo neki drugi ljudje,« sem dobil v odgovor.
