Tiskane izdaje
Danes zvečer se bo hrvaška nogometna reprezentanca pomerila − pred praznimi tribunami, kar je neka povsem druga zgodba − z reprezentanco Turčije. Mediji so bili polni ugibanj o tem, kdo bo igral na levi strani, kdo na desni ter koliko denarja je odštel ta ali oni klub za katerega igralca. Primerjav in še česa, pa tudi poveličevanja domače nogometne ekipe, ki je »vrh vrhov svetovnega nogometa«, seveda, ni manjkalo.
Ko so pred časom hrvaški nogometaši pomerili moči z ekipo San Marina in jih premagali z deset proti nič, so se hrvaški mediji na dolgo in široko razpisali o tem, kdo sploh so igralci iz miniaturne države. Očitnega podcenjevanja ni manjkalo.
Od tega, da gre tako ali tako za eno najslabših nogometnih reprezentanc na svetu, do tega, da so nogometaši iz te deželice »zgolj kuharji, natakarji, zidarji ...« Podcenjevanje?
Morda. Hrvaška nogometna javnost, gre sicer za javnost, za katero je povsem jasno, da premore 4,2 milijona selektorjev nogometne reprezentance in prav toliko trenerjev ter strokovnih komentatorjev, se z vprašanjem podcenjevanja »z zidarji, natakarji, kuharji ...« ni ukvarjala. V prvem planu je bilo dejstvo, da je nekdo dosegel hat-trick, da je oni drugi zadel dvakrat in oni tretji pokazal, da zmore preteči igrišče.
Spomnim se, kako je pred kakšnim dobrim letom dni slovenski nogometni selektor Srečko Katanec na vsa novinarska vprašanja, ki so vsebovala vsaj kanček podcenjevanja do San Marina, s katerim se je takrat pomerila slovenska izbrana vrsta, preprosto odvrnil, da »sicer vem, kam merite. San Marino seveda ne more predstavljati kakovostne primerjave na nobeni ravni, vendar vseeno ....« in tako naprej.
Slovenec Katanec je komentiral brez kakršnih koli omemb izobrazbene podkovanosti nogometašev iz 61 kvadratnih metrov velike državice, sicer ene od najmanjših na svetu, vendar z bruto domačim proizvodom, ki znaša dobrih 71.000 dolarjev na prebivalca (v primerjavi s hrvaškim, ki znaša 21.000 dolarjev na prebivalca). In prav ta bruto domači proizvod, skoraj štirikrat višji kot hrvaški, so večinoma pomagali ustvariti tudi prav omenjeni sanmarinški reprezentančni nogometaši »kuharji, natakarji, zidarji«.
Pred kratkim smo na enem od prijetno ohlajenih zagrebških dvorišč v okviru športne razprave o športnikih in njihovi izobrazbi prišli do logičnega zaključka − športnik brez izobrazbe ni pravi športnik. »A kaj, ko jim različni skladi, oaze, pivovarne in še Kdo, d. o. o., plačajo toliko denarja, da jih preskrbijo za vse življenje. In čez,« je dejal znanec in hkrati poskrbel, da osvežitve ni zmanjkalo.
In potem je, ker se pač na te stvari dodobra spozna, začel naštevati. »No, poglejte; naš nogometni zvezdnik Luka Modrić je končal gostinsko šolo, torej je natakar ali kuhar, prav tako Duje Čop, Mario Mandžukić je polagalec ploščic, Ivan Rakitić je obiskoval gradbeniško srednjo šolo, Marcelo Brozović pa se je v imenu nogometa iz gimnazije celo izpisal in ima osnovnošolsko izobrazbo. Danijel Subašić je končal srednjo obrtniško šolo ...,« je našteval znanec.
Ko so hrvaški nogometaši igrali proti »natakarjem« iz San Marina, hrvaški komentator ni pozabil omeniti poklicev nasprotnikov. V lastnih vrstah so sicer nastopali le vrhunski nogometaši evropskega, svetovnega razreda.
Vem, da je veliko nogometašev končalo fakultete. Vem tudi, da je veliko športnih klubov, od Zagreba do Sarajeva, Beograda in Skopja ter Ljubljane in tudi trenerjev, ki zahtevajo, da mladi redno izpolnjujejo šolske obveznosti. Vendar se vse bolj zdi, da so v manjšini. In ko se zgodi, da »natakarji, kuharji ...« premagajo vrhunske igralce, je slišati, kako je bil to le slab dan »igralca svetovnega razreda« (sicer prav tako s končano gostinsko šolo).
Kot da se nekateri ne zavedajo, kako podcenjujoče je pravzaprav podcenjevanje drugih na eni in precenjevanje sebe na drugi strani. Še zlasti na in ob športnih igriščih. Na Hrvaškem pa, vsaj tako se mi zdi, še posebej.
