Hrvaška v mojem očesu: Prodam grob!

Bil je eden tistih avgustovskozagrebških popoldnevov, v katerem tem za pogovor ni zmanjkalo. Začeli pa smo s 60-letnim očetom iz Prekmurja, ki naj bi zaradi dolgov preko spletnega oglasa za 50.000 evrov prodajal svojo ledvico. Sogovorniki so me spraševali, ali vem kaj več, saj se je zgodba o njem razširila tudi na Hrvaško. Povedal sem, kar sem vedel; da naj bi možak s prodajo organa poplačal nekaj deset tisoč evrov dolga, s preostankom pa naj bi se izkopal iz težkih razmer, v katerem se je znašel.

Po nekaj minutah naštevanja vseh mogočih izrazov, ki so opisovali trenutne razmere tako na Hrvaškem, kot tudi na oni strani schengena, se je oglasil D. Povedal je, kako je prav te dni prebral oglas, da nekdo prodaja grob »za tri osebe« na osrednjem zagrebškem pokopališču, oddaljen le pet minut hoda od glavnega vhoda. Cena? Toliko in toliko kun oz. kot sem preračunal, približno sedem tisoč evrov.

Čez dan ali dva sem se pozanimal, kako je s prodajo grobov v Zagrebu. Povedali so mi, da to ni nič nevsakdanjega, je pa res, da je v zadnjem času oglasov, ki ponujajo grobove ali jih kupujejo, vse več. »V krizi, v kateri smo se znašli, prostora za občutke ni,« mi je dan pozneje pripovedovala znanka, ki se razmeroma dobro spozna na to problematiko.

Ko sem prelistaval dokumentacijo o prodajanju grobov na Hrvaškem, sem izvedel, da v zadnjem času tudi ni nič nenavadnega, da ljudje velike grobove, v katerih je prostora za tri, štiri ali še več pokojnikov, preprosto prodajo, kosti pa preložijo v grob, sicer namenjen le za enega. »Dajatve so manjše, nekaj denarja od prodaje večjega groba pa še ostane,« izvem.

Vendar pa v Zagrebu, ko nanese pogovor na to temo, nikakor ne gre mimo zgodbe, povezane z nekdanjim najmočnejšim hrvaškim politikom, prvim in edinim Hrvatom, ki je bil obsojen zaradi vojnega dobičkarstva, in človekom, ki so ga izdale – ročne ure. Ivo Sanader. Mimogrede: na Hrvaškem pravijo, da se je vse obrnilo proti Sanaderju, ko je tednik Nacional leta 2007 objavil fotografijo premiera z ročno uro, vredno 28.000 evrov. Odkrili so še druge njegove zapestne dragotine, ki kažejo čas, ter hobije, povezane z umetninami in življenjem na »veliki nogi«.

Možak je še v zaporu, zoper njega teče še nekaj pravdnih postopkov, prav te dni pa vrhovni sodniki odločajo, ali se bo smel odslej, po dobrih treh letih, preživetih v zaporu v zagrebškem Remetincu, braniti s prostosti.

Prav s Sanaderjem pa je povezana zgodba o devetki na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Gre za grob z devetimi prostori, oddaljen le dvajset metrov od groba prvega hrvaškega predsednika in očeta hrvaškega naroda, kot mu nemalokrat pravijo, Franja Tuđmana. Grob se je namreč pred leti znašel na oglasnih straneh. Zagledal ga je Sanader in ga odločil kupiti. Cena? Prava malenkost, bi dejal sir Oliver prijatelju Bingu iz vsem nam dobro znanih stropov o Alanu Fordu – 93 tisoč evrov.

Pravzaprav za skoraj za enkrat več, kot pa za svojo ledvico zahteva Prekmurec ...