»Saj veste, da so Zagrebu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pravili tudi »mali Liverpool«, mar ne? Vsi ti so jemali nekaj, kar jim je bilo všeč in kar so si želeli predstaviti, razlike med njimi pa so bile minimalne. Morda le v tem, da je nekdo prepeval v slovenščini, drug v makedonščini, hrvaščini ali srbščini ... Navsezadnje je bila to edina razlika med skupinami takratnega časa in iz takratnega skupnega območja,« mi je pred časom razlagal Siniša Škarica, hrvaška enciklopedija glasbe na dveh nogah; nekoč tudi sam glasbenik, danes pa nekdo, ki o glasbi ve vse ...
Pred kratkim so se na enem od dvorišč v zagrebški Ulici Pavla Hatza zbrali poznavalci in častilci legendarnega, žal že pokojnega vodje skupine The Clash Joea Strummerja in proslavili odkritje kipa kitarista, ki se je z velikimi črkami vpisal v knjigo rock'n'rolla. Kipu kitarista skupine The Clash sta se kaj kmalu pridružili tudi doprsji Johna Lennona in Jimija Hendrixa. Mimogrede: avtor zadnjih je bil bobnar nekoč slovite hrvaške skupine Azra Boris Leiner.
Še prej so mestni veljaki z neuničljivim Milanom Bandićem na čelu potrdili predlog, da na Jakuševcu, predelu Zagreba, »svoji« ulici dobita rockerja Karlo Metikoš (Matt Colins) in Milan Mladenović (Ekatarina Velika). Takrat so tudi napovedali, da naj bi v Zagrebu nekaj ulic kmalu poimenovali po še nekaj velikanih hrvaške glasbene scene. Tokrat naj bi šlo za Vice Vukova (ljubljenca mam z območja nekdanje Jugoslavije), Iva Robića (s pesmijo Morgen je zasedel britanske in ameriške lestvice) ali Ivico Percla, ki je zaslovel s pesmijo Stari Pjer ...
Izvedel sem, da naj bi kaj kmalu, če morda v tem času celo že niso, odprli tudi rock'n'roll hostel, v katerem bo vsaka soba imenovana po kakšni rockerski skupini; domači ali tuji, saj je vseeno ...
»Gre za dolg do naše mladosti; do tistega časa, do odraščanja,« je takrat, na tisti rockerski dvoriščni slovesnosti ob kozarčku pogovora dejal nekdo, čigar ime niti ni tako pomembno. Prepričan sem, da je zadel žebljico na glavico. Zakaj? Zato, ker sem prepričan, da se včasih nekateri sramujejo tistega časa. Pogled na ostarele rockerje v jeansu, ki nemalokrat kot jata vran (ne glede ali iz principa ali iz nostalgije) postopajo na pogorišču nekega svojega doma, nemalokrat kaže prav na to.
V Zagrebu temu ni tako. »Stare vrane v jeansu« spoštujejo. Tudi mladi, tisti, ki niti ne vedo, kaj je to stacionarni telefon, kaj šele gramofon in vinilna plošča. Saj ne da ne bi marali tistega, kar jim sodobna glasbena industrija ponuja (beri: vsiljuje), ampak nemalokrat bržkone tudi zato, ker jim je nekdo to rokenrolovsko preteklost ponudil v poslušanje in v premislek.
Te dni smo se zbrali v eni od naših »izložb«, ki ima krasen pogled na osrednjo zagrebško ulico. No, ima pa tudi džuboks. Da, da, tisto skrinjo, ki je bila menda spočeta v bordelih in drugih lokalih sumljivega slovesa, kamor so se v času prohibicije hodili zabavat zlasti nižji sloji prebivalstva, tihotapci alkohola in prostitutke. V tej naši »izložbi«, na srečo, džuboksu še ni bilo treba odstopiti svojega prostora še eni mizi za goste, pa tudi natakarica ne posiljuje svojih gostov s svojim izborom glasbe iz glasbenega sistema, skritega nekje med kozarci nad točilnim pultom.
Tako smo tudi mi vanj pometali kovance iz naših žepov in si s »pesmijo za kuno« zavrteli čas nazaj. In res smo bili kot majhna jata krakajočih vran, oblečenih v jeans. »Pojoča omara« nam je dajala takt pogovora, gostje, tam, v drugem kotu lokala, pa so mirno prebirali svoj časnik, srkali pelinkovec in videti je bilo, da jih še zdaleč ne motimo.
»Le zakaj bi jih,« je vprašal kolega. »Zato, ker v današnjem času vsakogar moti vse, kar je iz preteklosti,« je prijavil drugi, izvlekel petkunski kovanec in »naročil« pesem; iz pojoče omare se je zaslišal zvok skupine Azra in njihove pesmi Balkan ...