Inflacija: je nazaj?

Februarja je inflacija na letni ravni (torej od februarja 2016 do istega meseca v letu 2017) poskočila na dva odstotka v območju evra in celo na 2,2 odstotka v Sloveniji (in Nemčiji), je prejšnji teden objavila statistika.

Premik je pomemben, saj se je inflacija prvič v štirih letih vrnila nad »magično« mejo dveh odstotkov. To je raven povprečnih podražitev, o kateri Evropska centralna banka, ki je varuhinja trdnosti naše valute, meni, da je dovolj visoka, da spodbuja gospodarsko aktivnost, hkrati pa dovolj nizka, da ne uničuje (preveč) vrednosti prihrankov in premoženja.

Smo se torej izkopali iz dveletne pasti, v kateri nam je grozila deflacija v povezavi z nizko gospodarsko rastjo? Da bi jo premagali, je začela ECB precej radodarno »tiskati denar«, saj vsak mesec odkupi za približno 80 milijard evrov državnih in podjetniških obveznic. Napovedi gospodarske rasti so zdaj bolj optimistične, kot so bile še pred letom, tudi inflacija se je prebudila. Ali to pomeni, da politika ECB (končno) deluje?

Odgovor ni preprost. Kriza (ki jo zadnja leta dojemamo tudi kot obdobje nizke gospodarske rasti, ne samo kot čas, ko je bila ta negativna) se je v Evropi začela že v letih 2008 in 2009, kar je dovolj dolga doba, da se gospodarstva »prečistijo in uravnotežijo« tudi sama od sebe, brez intervencije države. Tako nekako nas uči zgodovina. Leta 2017 smo najbrž že v obdobju, ki je del drugačnega gospodarskega cikla od tistega, ki je pred desetletjem generiral prenapihnjeno rast in kasneje zlom.

Inflacija je samo ena od spremenljivk, ki jih spremljajo oblikovalci gospodarskih politik. Trenutno je jasno predvsem to, da je približno tretjina inflacije povezana s spremembo v ceni energije. Vzrok za to je predvsem za marsikoga presenetljivo učinkovit dogovor Opeca o omejitvi črpanja nafte. Ta se je podražila in to je nekaj, na kar ECB nima vpliva.

Centralna banka se ukvarja predvsem s t. i. jedrno inflacijo, ki izključuje vplive sprememb cen energije in hrane. Ta je nizka (manj kot enoodstotna) in je taka že nekaj let. Kakšnih posebnih inflacijskih pritiskov v gospodarstvu torej ni, ne glede na to, kaj počne ECB.

Ta ugotovitev je voda na mlin kritikom, ki pravijo, da centralna banka ne bi smela odkupovati obveznic in s tem dajati potuho državam, ki se tako zadolžujejo brez »preverjanja« na pravem trgu. Po drugi strani pa tudi pomeni, da ECB nima v rokah pravega sredstva, ki bi pred inflacijo zaščitilo prihranke. Če poveča svojo vodilno obrestno mero, se bo to zvišanje morebiti dokaj hitro poznalo v višjih stroških zadolževanja za podjetja, pri depozitih (prebivalstva) pa bo učinek zagotovo počasnejši. Banke so po različnih vrstah sanacije »polne« denarja, investicijskega povpraševanja še vedno ni veliko, kar pomeni, da tudi tekme za depoziti ni.

Verjetno je tudi, da se nafta ne bo več bistveno podražila, s tem pa se bo zmanjšal tudi prirast inflacije iz tega vira. Zelo malo je torej možnosti, da postane inflacija v kratkem resen problem.