Iščem 113 metrov globine: Pogled nazaj

Življenje se počasi vrača v običajen življenjski ritem. Ni ga čez udobje domačega stanovanja in svoje postelje.

Objavljeno
09. september 2014 10.58
Jure Daić, potapljač
Jure Daić, potapljač
Treba je bilo samo razpakirati in pospraviti stvari, da je stanovanje dobilo svojo staro podobo. Na hodniku so me pozdravljale sosede in razlagale, kako so iz medijev spremljale dogajanje med postavljanjem rekordov.

Doma me je pričakalo delo. Vzel sem si lahko samo nekaj ur počitka in že je bila na vrsti služba. Ta teden me čaka 25 tečajnikov potapljanja na vdih in podvodnega ribolova. Treba je bilo urediti kar nekaj papirologije ter rezervirati predavalnice in bazene.

Veliko časa sem razmišljal o zadnjem tednu, potopih, zamujeni priložnosti, novem državnem rekordu in celotni organizaciji. Razmišljal sem, kaj bi spremenil, če bi se še enkrat lotil tega projekta, kje so bile napake in kaj sem odnesel od tega. Veseli me, da se je vse srečno končalo, da je bilo vse varno zame in za vse člane ekipe. Po štirinajstih dneh »družinskega dopusta« sem bil zelo utrujen in izčrpan od organizacije celotnega dogodka in potopov.

To pomeni, da je bil dopust dober, izkoristil sem ga za nekaj nepozabnega, tako kot večino dopustov zadnjih let. Edina stvar, ki jo res obžalujem, je, da sem bil premalo časa s Tanjo in sinovoma. Mislil sem, da bomo lahko več časa preživeli skupaj na plaži, a žal je organizacija dogodka zahtevala preveč časa, poleg tega sem še vsak dan treniral ali postavljal rekorde.

Celotni ekipi s Sandijem na čelu je bilo zelo žal za nezgodo z zapleteno vrvjo. Vedeli so, koliko truda, denarja in energije je bilo vloženega v ta projekt in da me je ta napaka stala svetovnega rekorda. A tega si ne ženem k srcu, za rekorde bo še vedno čas. Vem, da so dali vse od sebe in da bi v tistem trenutku storili vse, samo da bi mi omogočili brezhiben potop. Sam sem vesel, da so se odločili in me potegnili na površje. Zavozlano vrv bi lahko še naprej metali v vodo in bi me spustili mogoče celo do rekordne globine, vendar bi se vrv kasneje pod vodo lahko sama razpletla in tako bi me nenadzorovano spustili globlje od načrtovanega potopa, v vsakem primeru pa bi zgubili nadzor nad točno globino potopa, saj oznake na vrvi ne bi bile več relevantne. Raje sem prepričan, da potop opravim varno, kot pa da bi nekaj poskušali izpeljati na silo.

Igranje s sinovoma je veliko lepša stvar od potapljanja in raje se potapljam 99,9-odstotno varno, kot pa da bi šel z glavo skozi zid. Življenja brez družine in potapljanja si ne predstavljam, zato sem pripravljen storiti vse, da bi bili moji potopi varni. Tudi izgubljenega zadnjega dne, ko nam je ponagajalo vreme, ne obžalujem. V ta projekt sem šel odločen, da bom maksimalno delal na varnosti in prekinil vsak potop, če bom začutil najmanjšo nevarnost. V projekt sem vložil zelo veliko truda in denarja, a kljub temu da nisem postavil svetovnega rekorda, sem zelo zadovoljen. Postavil sem nova državna rekorda, v spremenljivi obtežitvi 106 metrov in v skandalopetri 94 metrov, postal sem najgloblji Slovenec na vdih in za menoj je še eno nepozabno doživetje, ki ga bom lahko razlagal vnukom.

Ker ljubim statistike, sem izračunal, koliko ljudi je sodelovalo v projektu. V moji ožji ekipi je bilo šest članov. Imel sem šest tehničnih potapljačev na globinah od 50 do 110 metrov in še pet skubašev na globini od 40 metrov do površine. Navzoči so bili fotografi, snemalci, sodniki, vozniki čolnov in skuterjev, skupaj nas je bilo približno 30. Na dan rekorda je bilo navzočih skoraj 20 novinarjev in na ladji so prosta mesta zasedli še prijatelji iz Slovenije. Na dan rekorda smo imeli na lokaciji sedem čolnov, na katere smo namestili teh 60 ljudi.

Takšen projekt je tudi velik finančni zalogaj in pred naslednjim projektom bo treba narediti dobro finančno konstrukcijo. Ker so se pri tem projektu pojavljali vedno novi stroški, sem moral odpovedati dva človeka, ki bi me razbremenila pri organizaciji. Pri varnostnih potapljačih nisem hotel varčevati in sem tako celotno organizacijo prenesel nase. Naslednjič bom pametnejši in se bom sam raje posvetil le športnim pripravam.

Vprašanju, kaj zdaj, ko rekord ni postavljen, se prav tako nisem mogel izogniti. Želja po postavitvi rekorda je ostala, a na silo ga ne mislim postavljati. Zdaj je najprej na vrsti čas za tečaje potapljanja na vdih, saj moram pred koncem potapljaške sezone zaslužiti dovolj denarja. Potem bom veliko časa posvetil družini, ki je bila med projektom zapostavljena. Pred novim podvigom pa bo spet treba pravočasno pridobiti dovolj sponzorjev in sestaviti dobro podporno ekipo, brez katere takšni podvigi niso izvedljivi.