Tiskane izdaje
Zbudil sem se dobro naspan in poln energije. Takšnega začetek dneva sem bil vesel. Med jutranjimi dihalnimi vajami sta me spremljali dve televizijski ekipi in moral sem si vzeti čas še za intervjuje. Vse skupaj se je zavleklo malo predolgo in moral sem pohiteti, da sem se pravočasno pripravil na odhod. Ko sem uredil še zadnje stvari, sem začel razmišljati o potopu. Moram priznati, da me je zagrabila močna trema in potreboval sem kakšnih pet minut, da sem se ponovno dobro umiril.
S sodnikom Klemnom Tasičem in podporno ekipo smo se odpravili do zbirnega mesta, kjer nas je čakal velik čoln za medije in gledalce. Kmalu smo se odpravili na mesto potopa in začel sem se pripravljati na svoj potop. Potrebno je bilo še počakati, da se pripravijo varnostni potapljači, ki so me varovali na globini 110 metrov, 80 metrov in 50 metrov. Dado Podnar, vodja tehničnih potapljačev, mi je dal znak, da je z njihove strani vse pripravljeno na potop. Medtem je na jadrnici, ki si je prišla ogledat moj potop, zajokal dojenček. To me je močno vrglo iz tira in začel sem razmišljat o sinovih in ženi Tanji. Te misli sva s športnim psihologom Zdravkom Strnišo imenovala »petarde«, ki se jim je potrebno izognit. Ko so člani RK HRVI Nemo Adriatic, ki skrbijo za varovanje prostora, jadrnico umaknili, sem se ponovno dobro sprostil in na srečo nehal misliti na sinova Davida in Jakoba.
Ob točno dogovorjeni uri so tehnični potapljači začeli s svojimi potopi in imel sem 10 minut časa, preden pridejo na svoje položaje. V tem času sem opravil avtogeni trening, ki sva ga z Zdravkom pripravila posebej za ta potop. Pred startom sem začutil, da sem res vrhunsko pripravljen. Naredil sem še zadnji vdih in skočil v vodo. Na čolnu sem se dobro pregrel, tako da mi temperaturni šok ni povzročal težav. Na 20 metrih globine sem zajadral v mrzlo vodo in tam se je končal prijetni del potopa. Začel sem se boriti z mrazom in čez par sekund sem ga premagal. Po telesu več nisem čutil mraza, ampak samo iglice, ki me pikajo, in te sem kmalu odmisli. Začel sem se koncentrirati na izenačevanje s tehniko »mouth fill«, kjer preselim zrak iz pljuč v ličnice in ga tam zadržim za izenačevanje pritiska v ušesih. To je najbolj kritičen del potopa, saj je od tega odvisno, kako globoko bom lahko še izenačil. Začutil sem, da je »mauth filla« še dovolj in da bom uspešno zaključil potop. V tistem trenutku se je kamen ustavil in nisem se mogel načuditi, kako enostavno je bilo doseči 113 metrov globine. Sandi Bitenc me je hitro vlekel proti površini, ko mu je zmanjkalo moči, ga je zamenjal Aleš Potrč. Jaz sem užival med hitrim vračanjem na površino in takrat sem tudi dojel, da imam zelo močno globinsko pijanost. Predvidevam, da je bila močnejša zaradi mrzle vode na globini. Kmalu sem zagledal varnostna potapljača na vdih Andreja Ropreta in Jureta Kompana, ki sta me čakala na -40 metrov oziroma na -30 metrov. Spominjam se prihoda v pas tople vode in kmalu za tem je sledil prvi vdih. Zelo hitro sem pred sodnikom opravil protokol, ki je znak, da sem pri zavesti zaključil potop.
Moje veselje o postavljenem svetovnem rekordu se je hitro končalo. Pogledal sem na uro, kjer je pisalo 94 metrov. Dojel sem, da so me prehitro zaustavili in takoj so mi sami razložili, da se je vrv na čolnu zapletla in da je niso uspeli razvozlati. Nisem mogel skriti razočaranja. Potop mi je šel kot po maslu in prepričan sem, da bi brez težave dosegel globino -113 metrov. Tudi vsa podporna ekipa je ostala brez besed. Nemo so se gledali, saj so vedeli, da so mi nehote ustavili odličen potop.
Po potopu sem se za 5 minut vrnil na globino 5 metrov, kjer sem naredil preventivni dekompresijski postanek za preprečitev dekompresijske bolezni. Po tem sem novinarjem razložil, kaj je šlo narobe. Čez kakšnih 15 minut sem ponovno umiril čustva in začel razmišljati o naslednjem dnevu, ko bom ponovno naskakoval svetovni rekord. Sledila je še tiskovna konferenca v Marini Frapa, kjer smo podrobno razložili, kaj se je zgodilo. Najbolj neverjetno je, da smo naredili ogromno testnih potopov in vrv se ni nikoli zapletla, na glavnem potopu pa se je zgodila banalna napaka.
Do večera sem pripravljal PR izjave in preko elektronske pošte odgovarjal na novinarska vprašanja. Šele ob 20.00 sem našel čas za kosilo/večerjo. Takoj po večerji smo se odpravili na sestanek, kjer smo uskladili vse podrobnosti pred zadnjim poizkusom, ki bo sledil naslednje jutro.
