Tiskane izdaje
A ta mini veržejski doživljajski park, ki sem ga hotela na vsak način videti, ne daje videza nekih strašnih doživljajskih energij. Ampak že malce zaprašene zemljanke, malce presušeno travno okolico, malce zanemarjena igrala, malce vse skupaj pozabljeno ... A glej ga, zlomka, ravno ko zapuščamo ta mini zemljanski parkec, kjer so tisto nedeljsko popoldne bile žive edino jablane, polne sočnih trdih jabolk na vejah in na tleh, se tam znajdeta dva kolesarja. Navdušena nad temi preprostimi bivanjskimi enotami, a nikjer nikogar, zato pač, sami zgolj radovedneži svetujemo, naj poizkusijo izvedeti kaj več v bližnji gostilni. Tudi če je kje naveden telefon, je skrit, da ga je težko najti; in če potem sploh deluje. Toda kolesarja, ki prekolesarita okrog tisoč kilomtrov, se, verjamem, spoznata tudi na iskanje skritih telefonskih številk. Zlasti ker sta prikolesarila iz daljnega Marseilla. In verjetno ne povsem naključno v mali Veržej k njegovim sodobnim zemljankam, da bi si jih ogledala kot tiste primere dobre prakse, ki so nastale iz našega skupnega evropskega denarja. Verjetno so kje, na kakšnem evropskem zemljevidu slovanskih zemljank označene in zvabijo vsaj en kolesarski par na leto tudi v Veržej. Ali sta si naša Marseillčana v njih potem spočila utrujene kolesarske podplate, ne vem, morda je vse ostalo v lokalu pri vaškem sladoledu, ki je bil tisto popoldne odprt in potopljen v popoldansko nedeljsko ždenje.
Te dni ne preštevamo in si ne ogledujemo samo doživljajskih parkov, kolesarskih poti, cest, železniških tirov, pločnikov, tovarn, vodovodov, klopi ob Soteski Pekel (ki so menda ene hitro izginile, ampak verjetno jih niso odnesli tam blizu domujoči medvedi) in vseh drugih tako imenovanih evropskih projektov, ampak smo menda lahko vzhičeni tudi nad odstotki gospodarske rasti, ki so še vedno spodbudni. Deloma tudi zaradi teh evropskih denarcev, ki so zlasti v zadnjem letu ali dveh tudi dodatno poganjali investicije. A tudi pri teh odstotkih, ki nas oddaljujejo od kriznega dna, so lahko videzi drugačni od dejanske vsebine. Lahko so kot nekakšne atraktivne zemljanke, ki pa so bolj ali manj prazne.
Kot so, recimo, prazne in brezperspektivne številne usode mladih diplomirancev, ki so fakultete, celo tiste klasične, ne le bolonjske, končali lani, predlanskim; tudi z desetkami − a kljub temu ali pa, včasih se zdi, že ravno zaradi tega, ker so se fakultetno izobrazili − dobesedno vegetirajo. Ki zato, ker si nekateri najdejo začasno delo, torej neko zaposlitev za mesec ali dva, izpadejo iz sistema s faksa na prakso (oh, tudi to je bil projekt, financiran iz evropskega denarja). Ki, če razpisi za pripravništva so, zlezejo vanje samo tisti z zvezami. Če jih opravijo in imajo pri tem odlična priporočila, jih v sosednjem mestu gotovo ne bodo zaposlili, ker imajo tam svoje kandidate. In tako dalje. Padajo v razne projekte, plačujejo si prispevke ali jim jih plačujejo starši.
V zadnjem času lahko srečujemo vse več mladih visokošolsko izobraženih ljudi, ki se ponovno vpisujejo v druge programe, pogosto tudi nižje. Ker računajo, da bodo kot vzgojitelji/-ce, fizioterapevti, negovalci in tako naprej morda postali zaposljivi. Zato se je mogoče, pa čeprav že spet, vprašati, ali smo res tako bogata država, da izobražujemo mlade, ki jih potem, tudi v pokriznem času še vedno ne znamo prešteti in koristno vpeljati v naše menda inovativno in sploh pametno prihodnost. Namesto tega dopuščamo, da kot nesrečni begunci iščejo prihodnost v bolj razvitih in bolj v prihodnost usmerjenih državah ali pa da tisti, ki zberejo energijo, sedejo v šolo, da bodo dobili srednješolsko spričevalo, čeprav imajo fakultetno diplomo že nekaj let v žepu.
Anomalij in slabih praks na polju zaposlovanja je pri nas seveda še mnogo več. Za več evropskih projektov, s katerimi bi jih poskušali razumeti, do dna jim tako in tako ne bomo prišli. Najpogosteje lahko zdaj poslušamo o praksah, pri katerih so ljudje zaposleni za osem ur, prispevke pa jim plačajo samo za prvo uro, da ne naštevam vseh drugih neoliberalističnih praks, ki se pri nas izjemno hitro uveljavljajo ne le v visoki politiki, ampak tudi v navadnih kontejnerskih delavnicah; karkoli se pač že tam počne in kdorkoli že tam dela, če doktor, pa doktor.
Investicije v izobraževanje mladih so se pokazale kot izjemno neproduktivne in to bi moralo državo skrbeti. Ali pa je neobčutljiva, kakor ves neoliberalistični svet. Nobelovec Joseph E. Stiglitz v prispevku Amerika na poti govori o globalnem presežku prihrankov, ki pa žal niso uporabljeni za projekte z veliko socialnimi koristmi, kajti finančni trgi, tudi po prestani krizi, še vedno »napačno razporejajo kapital in povzročajo tveganja«. Ali kot lahko beremo v knjigi AAA: revizija, odpis, drugačna politika (Damien Millet, Eric Toussaint) – danes politike ščitijo odgovorne za krizo in breme plačila prenašajo na ljudi, ki so njena žrtev...
Te dni je predsedenik vlade Miro Cerar v intervjuju za Delo dejal, da žal precej razočaranja ljudi temelji na omejenem dostopu do pravih informacij in da v javnem prostoru po njegovem žal kroži veliko dezinformacij. Morda res. A zato imamo vlade, da odpirajo dostope do pravih informacij, pravih projektov, pravih služb za diplomirance in vseh drugih iskalcev služb, pravih človeških obravnav beguncev, pravih projektov, tudi evropskih ... Tudi francoska kolesarja verjetno nista prikolesarila iz Marseilla v Veržej samo na sladoled.
