Tiskane izdaje
Pivo je pijača več obrazov, barv in osebnosti. Raznovrstnost slogov in dostopna ponudba piva sta se razširila do fantastičnih razsežnosti.
Pri nas se popije največ tako imenovanega svetlega piva. No, tako je, če smo krivični in štejemo najbolj masovno proizvedena »piva« pod piva. Tukaj bi pripomnil, da naša največja pivovarja sploh ne moremo šteti med te največje, ne po velikosti ne po kvaliteti, ki je pri gigantih res katastrofalna. Že res, da po definiciji drži, da je pivo pijača, sestavljena iz vode, žita, hmelja, kot procesni organizem pa se uporabi kvas. A če potegnemo paralelo in sestavimo avto zgolj po osnovni definiciji avta, se bomo bolj slabo peljali, estetska vrednost pa utegne dosegati nivo pavijanove zadnjice.
Mnogi poznajo, spet pri nas, tako imenovano temno pivo, ki je − temne barve. Komaj čakam dan, ko bo prav v vseh oštarijah enako čudno naročati pivo s še vedno zelo razširjeno frazo, v katero se vrine le želeno število − »Štiri svetle in dve temni mi daj« −, kot je pri mesarju čudno naročiti štiri zrezke kosmate in dve bedri pernate živali. Kako je z raznovrstnostjo in kateri stili še obstajajo poleg pilsa ali po naše »svetlega piva«?
Pivo v osnovi delimo na tri skupine oziroma vrste, vsako od teh naprej na stile, ti pa utegnejo imeti še kako podskupino ali še podrobnejšo klasifikacijo. Ta razdelitev ne obstaja, ker bi pivovarji in pivofili oboževali predalčkanje in birokratsko razsežnost življenja, ampak iz povsem praktičnih razlogov.
Torej, imamo tri vrste: lager piva ali piva spodnje fermentacije, ale piva ali piva zgornje fermentacije, in še vrsto, ki je povsem drug svet − lambic in kisla piva. Ločiti vrste je fino, ločiti stile pa je nuja, če hočete razumeti raznovrstnost in spoštovati vsak stil piva v njegovi najboljši luči.
Naštel bom nekaj stilov piva, tako iz glave: pils, helles, rauch, weizen, dortmunder, kölsch, altbier, bock, weizenbock, dopellbock, eisbock, münicher, vienna, schwarzbier, saison, tripel, blond, dubell, belgian strong ale, belgian dark ale, faro, geuze, gose, flanders red, biere de garde, bitter, India pale ale, porter, stout, strong ale, russian imperial stout, brown ale, barley wine, scotch ale, cream ale, California common in še nekaj jih je.
Da sploh ne naštevam še vseh podskupin, denimo pale ale, ki se naprej deli na pale ale ameriškega stila, pale ale angleškega stila in pale ale belgijskega stila. Potem pa bodo, recimo, Angleži, razdelili svoj pale ale še na več podskupin, znotraj katerih pa je spet odvisno od posameznega pivovarja, koliko se drži smernic in kako naredi pivo.
Pri nas je tako imenovano svetlo pivo pils, temno schwarzbier. Dve sorti in ogromno pivovarn vari le ta dva stila. Kakšen dolgčas. Verjamem, da ta blog v večini berete tisti, ki ste se že okužili z pivom craft ali pa se še v kratkem boste. Najavljam veselo novico: pivovarn, ki izdelujejo pivo craft, je vedno več, vedno več je obujanja že pozabljenih stilov piva in starejši poznavalci ter tisti, ki so razvajeni vsega »standardnega«, bodo imeli vedno možnost nabaviti nekaj, kar jim bo naredilo svet spet lepši.
Sam sem nevede začel svojo zgodbo craft beer v Bruslju, ko sem pokusil witbier (kako predvidljivo in zanimivo, da sem prav ta stil pozabil med naštevanjem zgoraj ...). Takrat mi je bil witbier najboljši in nisem si mislil, da obstaja še kaj boljšega. Zmota, spoznal sem tripel, nato mi je bil še boljši pale ale, ampak India pale ale (IPA) je bil res bomba, ampak joj, presegel ga je double IPA (DIPA), kar pomeni, da je ta najboljši ... Ne, ni.
Nočem zveneti kot star modrec, vendar je res mogoče, da človek dozori pri pokušanju in pitju piva. O sebi bi težko dejal, da sem dozorel v smislu, kot dozori 25-letnik v preudarnega in umirjenega moškega, primernega za ženitev. Ne, dozorel sem v smislu razumevanja, kaj kateri stil piva pomeni, kaj dejansko vsak stil ponuja. Hočem razumeti in spoznati, kaj je hotel neki pivovar doseči s svojo idejo, tehniko, znanjem in sestavinami, ki jih je izbral. Nekako začneš razumeti okuse in arome, občutke in počutje ob pivu.
Tudi sam sem nekaj časa delal napako in ocenjeval piva različnih stilov le v primerjavi s pivom, ki mi je najbolj ugajalo, pa čeprav je bilo povsem drugega stila. Normalno, da je IPA ali imperial stout nekaj drugega kot pale ale, da ne omenjam pilsa. Pils je lahko zelo dober, a niti slučajno ni vseeno, kako je zvarjen. Zdaj, ko so pivovarski giganti pils tako degradirali, je ta med novopečenimi raziskovalci okusov piva dobil kar nekam negativen prizvok.
Osnovni opis pilsa je nekako takšen: zlato rumena barva, čvrsta bela pena, uravnotežena karbonizacija, sveža aroma po sladu, rahlo po sveži slami in hmelju, ki doda zaokroženo aromo po zeliščih, tudi rahlo po citrusih. Grenčica je prisotna in uravnotežena. Meni se že cedijo sline, kot tudi mnogim izkušenim pivofilom, ki radi popijemo dober pils, a žal so dobre različice precej redke.
Ja, ok, IPA ima še celo vrsto drugega in kar poka od hmelja, toda ne da se primerjati hrušk z mangom, še manj paprike z grozdjem. Težko bi opredelil, kateri stil piva mi je najbolj všeč, sem pa spet zaljubljen v belgijske stile, še posebej kaj kislega. Čez poletje sem najpogosteje pil kölsch, zdaj, ko se naš del planeta počasi nagiba stran od sonca, pa bo treba popiti kaj temnega.
Pivo izberem glede na situacijo in razpoloženje. Prej sem omenil kisla piva. Pred nekaj leti sem prvič poskusil lambic. Ni mi bil všeč, ni šans. Danes je drugače, res je popolnoma drugače. V našem pred kratkim odprtem pivohramu sem med sedmimi točenimi in 40 ustekleničenimi pivi izbral tudi tri kisla: flanders red, geuze in Mikkellerjev framboise spontane fermentacije, kisel, trpek, divji, saden po malini, res vrhunski. Vedel sem, da bo kdo ob pokušini vihal nos in bo presenečen, ampak vse je enkrat prvič, ljudje se učimo vse življenje, možgani so nagubana reč in včasih traja, da se nam stvari prebijejo do pravega mesta.
Se pa lahko pripeti, da naletite na stil piva, ki vam nikoli ne bo prav pri srcu. Bock je edini stil, ki mi ne ustreza. Pri meni preprosto ne funkcionira in še po številnih pokušinah ga ne maram preveč. Zato piv bock ne kritiziram, ne bi bil objektiven. Težko je oceniti in kritizirati nekaj, česar ne poznamo ali nam osebno pač ni všeč oziroma temu še nismo dorasli. Seveda ne gre zameriti nekomu, ki ne razume posameznega stila in nečesa ne mara. Smo različni in hvala naravi, da smo takšni.
Tako, to je bil super hiter sprehod skozi džunglo stilov piva, nekaj hitrih opazk in navodil za obnašanje ter preživetje v tej džungli. Časa za lizanje halucinogene žabe ni bilo, pa bo več neumnosti prihodnjič.
Na zdravje!
***
Vasja Golar je pivovar in direktor pivovarne Bevog.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje
