Tiskane izdaje
Poncij Pilat je dal na veliki petek Jezusa Kristusa mučiti in križati. Kako se je končalo, in s tem nekaj novega začelo, je znano. Križ je postal poleg grške akropole eden od dveh bistvenih temeljev zahodne civilizacije. Od Grkov je naša civilizacija, med drugim, prevzela junake, ki so bogovom kradli ogenj, ti pa njim ženske, kristjani pa so v ta junaški panteon s plejado svojih svetnikov vzidali še mučenike.
Učeni teologi verjetno ne bodo oporekali trditvi, da Kristus, ki je umrl na križu za nas, predstavlja tudi mučeniški pol zahodne civilizacije. In tudi vsi drugi kristjani, ki so jih v naslednjih stoletjih ubijali, metali levom in križali Rimljani, mnogi med njimi so bili kanonizirani v svetniški stan, so bili označeni za mučenike. Redko slišimo, da bi o teh možeh in ženah, ki so prostovoljno, z molitvijo na ustih, odhajali v ogenj ali levja žrela, govorili kot o junakih. Čeprav ni dvoma, da so tudi za marsikaterega kristjana nekateri svetniki tudi junaki. Meja med tema dvema poloma je pogosto zelo zabrisana. Morda je prav fanatizem, ki so ga izkazovali krščanski svetniki, ena izmed ločnic, ki loči junaka od mučenika. Nič drugega ni videti na prvi pogled, kar bi ločevalo, denimo, hipno pogumno dejanje vojaka, ki se žrtvuje, da reši tovariše, od drže svetnika, ki se je v svoji dogmatični, brezmejni veri odločil prestati vse muke tega sveta, da bi odrešil svojo dušo in svet.
Toda, po drugi strani − je bil Filipides, legendarni tekač, ki je pretekel 42 kilometrov, da je Atencem sporočil novico o bojni zmagi na Maratonskem polju − in nato izdihnil − junak ali mučenik? Zapleteno definicijo junaštva so poskušali filozofi rešiti z določitvijo enega nujnega pogoja za oklic junaka; ta pa je, da njegovo dejanje presega običajno dolžnost. Primer, ki ga navajam, je iz knjige Bena Dupréja Filozofija, ki ga povzema po filozofu J. O. Urmsonu: »Skupina vojakov vadi metanje ročnih granat; enemu granata pade iz rok in se odkotali v bližino drugih vojakov; eden izmed njih žrtvuje svoje življenje tako, da se vrže na granato in s svojim telesom zavaruje tovariše ...
Bi vojak zanemarjal svojo dožnost, če se ne bi vrgel na granato?« se sprašuje avtor. Prav gotovo ne in tudi drugim vojakom ne bi mogli očitati, da niso opravili svoje dolžnosti, ko se niso žrtvovali, ugotavlja Urmson. »Torej dejanje, ki presega običajne dolžnosti, ne sme biti predmet obče dolžnosti, biti mora hvalevredno in nobena graja ne sme slediti umanjkanju dejanja.« Sklep: Dejanje vojaka zadosti vsem tem pogojem, zato ga lahko štejemo za junaško dejanje.
Prepričan sem, da je tudi z ozirom na te kriterije za marsikaterega kristjana lahko junak tudi Kristus. Njegovo dejanje je v skladu z definicijo daleč preseglo običajne etične dolžnosti človeka, ni bilo predmet obče dolžnosti, bilo je hvalevredno in nobena graja ga ne bi doletela, če ne bi bil pripravljen umreti na križu. Toda veliko filozofsko in religiozno vprašanje je, ali je sin Boga sploh imel kakšno izbiro. Če namreč ni imel izbire, naj bo to zaradi notranje drže ali zunanjih okoliščin, potem na sam potek ni mogel vplivati drugače, kot da se odločil za mučeništvo.
Junak je namreč, kot vidimo, iz zgodbice tisti, ki ima izbiro. Vojak se hipno odloči in se vrže na granato, pravi zgodbica. Toda to je le zgodbica; kako se je zares zgodilo, tega ne bomo nikoli vedeli. Zgodbica je kot enačba v matematiki, z njo lahko zapišemo obliko drevesa, a nikoli ne vemo, kakšno je drevo zares. Zelo možno je, da tudi naš junak, ki se žrtvuje, ko skoči na bombo, ni imel prav nobene izbire. Morda, celo zelo verjetno, je stal bombi najbliže in je hipoma vedel, da mu ni pomoči, morda je bil eden od tovarišev njegov mlajši brat, do katerega je čutil dolžnost, da ga zaščiti, morda ...
Tudi Filipides je »le« opravil svojo dolžnost, saj je bil poklicni tekač. Zgodovina ga je sicer prištela med junake, toda gotovo tudi on ni mogel ravnati drugače, kot je. Morda je moral tudi on spoštovati in izpolniti kakšno pogodbo s katerim izmed bogov grškega panteona. In prav to je, menim, bistveno, ko ustvarimo junaka. Njegova svobodna izbira je le navidezna. Odločitev je videti svobodna samo za gledalce, pojmi, kot so junaštvo, pogum ali strahopetnost, sami po sebi morda sploh ne obstajajo.
Kitajska antična civilizacija pojma junaka v našem smislu besede, denimo, ne pozna − še manj mučenika. Vendar so znali njeni zmagoviti generali pogum svojih vojakov zelo dobro izkoriščati. A najprej so ga morali znati spodbuditi; redkokdaj tako, da so vojake 'pumpali' z visokodonečimi ideali. Sun Zu se je raje zanašal na lastnost, da se bodo vojaki borili kot levi, če bodo pred seboj videli samo en izhod. Zato je vojsko popeljal v položaj, da ni imela drugega izhoda, kot da se prebije skozi sovražnikove linije. Vojakov ni bilo treba spodbujati ne z molitvijo ne z obljubami, borili so se namreč, nič več in nič manj, kot za svoje življenje.
Poguma in junaštev vso burno kitajsko preteklost zagotovo ni manjkalo, kljub temu pa so v zgodovino raje vpisovali − modrece. V naši kulturi pa potrebujemo junake in mučenike, oboji so kot dve plati istega kovanca. Zato, da ohranjamo vero v izbiro − in s tem v ideal svobode.
