Tiskane izdaje
Čeprav se kitajsko novo leto 2018 začne šele 16. februarja, ga je Ljubljana praznovala že včeraj. Še pred njo, že v torek, so v leto psa skočili mariborski Kitajci in tako morda prvi na svetu zaznali okus pasjega novega leta, vsekakor pa pred ljubljanskimi sorojaki. Kitajsko veleposlaništvo, ki je vabilo na prireditvi s kulturnim programom in dolgimi govori, kakšnih se nekateri spominjamo še iz časov socialistične Jugoslavije, je s tem vrstnim redom pokazalo, da je Maribor zanjo pomembnejši od Ljubljane.
Če bi bile v Mariboru jutri županske volitve, bi bila takšna poteza Kitajcev gotovo interpretirana kot podpora sedanjemu županu Andreju Fištravcu, ki mu nasprotniki nenehno očitajo, da nenehno leti na Kitajsko gledat na uro. Verjamem, da je bil vzrok za kitajsko odločitev bolj prozaične narave. Maribor je s Tamom v kitajskih rokah in letališčem, ki ga Fištravec tudi predaja v roke kitajskih upravljavcev, ta hip največji kitajski naložbeni projekt v Sloveniji, zato je prav, da ima Maribor vsaj pri Kitajcih prednost, če mu jo povsod drugod, zanemarimo nogomet, odvzema Ljubljana.
Kitajci so torej lepo pokazali, da pes taco moli proti Mariboru, ki utegne nekoč morda dobiti celo prvi slovenski chinatown. Kar šteje, so naložbe, obračanje kapitala in dobiček; ko je potrebno, pa tudi rokovanje s politiki in smehljanje v kamere. Takšna je današnja kitajska pot v socializem. Vsaj tako je bilo razumeti predsednika kitajske gospodarske zbornice, ki je včeraj nagovoril tudi Ljubljančane. Dejal je, da je Kitajska pod vodstvom centralnega komiteja komunistične partije Kitajske na svetli poti v socializem – s kitajskimi značilnostmi.
Od njihovega silovitega razvoja, ki je s skoraj sedemodstotno lansko gospodarsko rastjo prispeval kar tretjinski delež k rasti svetovnega gospodarsta, pa imajo nekaj lahko tudi vsi drugi, če razumejo to kitajsko pot, je bilo še slišati. Toda to je lažje slišati kot razumeti, saj je veliko vprašanje, kako samo sebe v tem trenutku razume Kitajska. Videti je, da po partijskem kongresu najštevilnejša država nadaljuje politiko napenjanja mišic pred svetom, ki dobro dene tudi naraščajočemu domačemu nacionalizmu.
Prehajanje družbe iz komunizma v socializem kitajskega tipa, kar je le drugi izraz za kapitalizem pod vodstvom partijske oligarhije, Kitajsko na neki način veliko stane. Medsebojnega zaupanja v družbi je malo, državni funkcionarji so korumpirani, poslovni partnerji goljufajo drug drugega, delavci kradejo delodajalcem, ti ponekod uvajajo suženjske odnose, družine razpadajo in niti otroci niso varni pred pohlepno gonjo po dobičku – pred leti smo brali, kako so v mleko v prahu mešali strupene sestavine in kako se šolska poslopja podirajo zaradi slabega gradbenega materiala.
Ni čudno, da zaradi takšnega notranjega stanja družbe na Kitajskem znova narašča vera. In to znova v krščansko vero, ki je bila močna tudi že pred komunistično revolucijo. Na Kitajskem živi po grobih ocenah danes okrog 40 milijonov protestantov in 20 milijonov katoličanov. Zanimivo je, da največ biblij na svetu ne natisnejo Američani, ampak Kitajci. Največji izdajatelj biblij na svetu je nanjingška Amity Printing Company, ki je od ustanovnega leta 1986 pa do danes natisnila že več kot 70 milijonov izvodov Svetega pisma, od tega 50 milijonov v mandarinščini. Videti je, da Kitajci z zahoda največ uvažajo protestantizem, medtem ko so njegovo delovno etiko razvili že sami.
Zahod, medtem preplavljen z instantnimi novodobniškimi guruji, šamani, psihoanalitiki, prehranskimi totalitarci in celo ateisti, ki verjamejo, da ne verjamejo v nič, ima nekaj težav z razumevanjem trenutnih kitajskih potreb. Na pravkar minulem vrhu Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu so se generali multinacionalk mrzlično spraševali, kako skočiti na vlak kitajskega potrošništva, ki je medtem speljal brez njih. Kitajska pot v socializem je namreč mimogrede proizvedla tudi najbolj množično potrošniško družbo na svetu s 300 milijoni milenijcev in prav toliko milijoni ženskih nakupovalk in oboji komaj čakajo, da se začnejo potrjevati v svoji potrošniški mentaliteti. Ta pa je zagotovo drugačna od kakšne ameriške ali evropske.
Ameriške korporacije, po eni strani zadovoljne, da bo Trump nabil davščine na kitajske in južnokorejske pralne stroje, pa še vedno mislijo, da je dovolj le napisati na svoje izdelke Made in USA in jih pripeljati na kitajski trg. Z morebitno carinsko vojno, ki grozi ob Trumpovih potezah, utegne biti celo to težko. Kakor koli, zahod je zdaj pred res težavno nalogo, kako se prilagoditi kitajskim specifičnim tržnim in zgodovinskim razmeram.
Slovenija s temi skrbmi velikih nima prav nikakršnih problemov, saj iz Kitajske v glavnem le uvaža. Ni se ji treba prilagajati, saj se bodo kitajski vlagatelji in partnerji spretno prilagodili nam in našim potrebam. Kitajsko novo leto prihaja k nam v slogu starega pregovora: Pes laja, Slovenija pa spi naprej.
