Tiskane izdaje
V sredo zvečer, ravno medtem, ko je dramatično odstopal premier Cerar, me je klical sosed z vikenda na Krasu, da mi pušča vrtna pipa in da teče voda po vsem dvorišču. S pomočjo inštrukcij, ki sem mu jih posredoval po telefonu, je zaprl vodo in preprečil katastrofo. Kaj natanko je povedal Cerar, še zdaj ne vem, a gotovo ni moglo biti tako pomembno kot voda, ki poplavlja dvorišče.
V obdobju, ki bo, kot vedno pred volitvami, spet polno velikih besed o prihodnosti Slovenije, se bo marsikaj tega izgubilo v naših vsakdanjih prozaičnih pritlehnostih. Bo pa tudi obratno, in bodo pritlehnosti našega družbenega vsakdanjika tonile pod velikimi besedami, tako kot nehehno tonejo pod frazami in puhlicami državnega establišmenta. Ena takšnih, o kateri želim znova nekaj novega povedati, je tipčna izjava uradnikov z ministrstva za zdravje, da je »slovenska zakonodaja na tem področju usklajena z mednarodnimi predpisi, ki veljajo na področju konoplje«.
Gre seveda za nadvse občutljivo področje regulacije oziroma pri nas kar kriminalizacije marihuane, ki so ga s samovoljnimi interpretijami usmerjali protinarkomanski strokovnjaki ministrstva za zdravje. Zdaj je že mesec dni tega, odkar lahko njihovo frazo, da je vse usklajeno z mednarodnimi predpisi, pospravimo pod oznako laž. Pred mesecem dni je bilo namreč na seji vladne komisije za droge javno in izrecno povedano, da Slovenija nima uradnega prevoda enotne konvencije o mamilih iz leta 1961.
Res, to se zaradi velikih tem sedanjika zdi kot obskurna tema. V času, ki bi ga morale zaznamovati korenite reforme zdravstvenega in pokojninskega sistema, je gotovo nesmiselno vsak dan opozarjati na male teme, kot je odnos države do konoplje. Toda ali ni prav v drobnih podrobnostih najbolj zaznan vzorec nonšalantnega obnašanja države do ljudstva, ki jo je postavilo?
Konvencija OZN je med drugim določala, na kakšen način naj države uredijo registre prepovedanih drog; kako naj droge razvrstijo v tri skupine, glede na stopnjo nevarnosti za družbo. Tako so v klasifikacijo zajeli tudi konopljine psihoaktivne substance, ne pa, če gledamo angleški izvirnik, in smo o tem tudi že pisali, tudi same rastline konoplje.
To jo pomembna razlika, ki so jo druge države upoštevale, ne pa tudi Slovenija. Ta razlika bo gotovo še predmet minucioznih pravniških razprav, toda pomembno je ta hip ugotoviti, da je država končno priznala, da konvencije ni nikoli uradno prevedla, čeprav bi to morala storiti kot podpisnica nasledstva bivše Jugoslavije. Še huje je, da bo mera bolj polna, da je zaradi teh psihoaktivnih substanc kriminalizirala tudi samo rastlino konopljo, ki raste že milijone let po vsem svetu.
Posledice te logike so bile izjemno daljnosežne na vseh področjih, ki so se ukvarjala s fenomenom konoplje, od sodnih in policijskih do medicinskih. Samo pomislite, koliko ljudi je prežvečil pravosodni sistem samo zato, ker se je na njihovem vrtu zasadila konoplja. Stroške vseh postopkov ocenjujejo v stotinah milijonih evrov.
Vse to smo že podrobno opisovali v zadnjih letih – naše navzkrižno klobasanje si lahko preberete na http://www.delo.si/mnenja/kolumne/konec-preganjanja.html – in tudi stoično prenašali žolčne reakcije ministrstva v obdobju, ko so se konoplja in njeni derivati začeli vzpostavljati v samozdravljenju ljudstva kot čudežna odrešilna bilka. Za marsikaterega bolnika je bila ta, v resnici, le še zadnje razočaranje pred odhodom s tega sveta, a tudi poročil o njeni koristnosti ni bilo malo. Zanesljivo ne tako malo, da bi lahko ljudstvu odgovorna državna uprava le skomigovala z rameni in čakala, da bo navdušenje tega ljudstva za nove možnosti zdravljenja z konopljo samo po sebi minilo.
Res je bilo veliko tudi navijanja za legalizacijo, kot rečejo, rekreativne rabe te rastline, a to pristojnih na ministrstvu ne odvezuje greha, da so, blago rečeno, zavajali javnost, ko so trdili, da je vse usklajeno z mednarodnimi predpisi.
Uradni list Republike Slovenije namreč vse do danes ni objavil prevoda notificirane konvencije OZN – na spletu je bil le en sam povsem neuraden prevod, posejan z nesmisli, in še ta je konec leta 2016 potihem izginil s strani spletnega mesta državnega pravno-informacijskega sistema. Pometli so ga pod preprogo, še naprej pa so nonšalantno širili puhlico o usklajenosti z mednarodnimi predpisi.
Uporabnikom, željnih zdravja, ni nič pomagalo, da so ti strokovnjaki konopljo nato premestili iz skupine najbolj nevarnih drog v skupino takšnih, ki jih lahko uporabljajo tudi za medicinske namene. Na podlagi te, lepotne spremembe je bilo leta 2016 izdanih komaj 410 belih receptov za pripravke iz konoplje.
Uradnikom ministrstva za zdravje se zdi to veliko in napredek, je bilo slišati pred mesecem dni na izredni seji odbora državnega zbora za zdravstvo. Kljub temu so poslanci ugotovili, da ministrstvo za zdravje v resnici ni izpolnilo vseh njihovih zahtev iz leta 2016, ko je bila glede konoplje sklicana prva izredna seja. Uradniki ministrstva, odgovorni za boj proti drogam in alkoholu, v kar poldrugem letu namreč niso pripravili vseh zahtevanih ustreznih pravnih podlag za možnosti zdravljenja s konopljo kot zdravilom in za pridelavo konoplje za medicinske namene.
Na to je ta teden opozoril tudi inštitut Icanna z deklaracijo o načelih za regulacijo konoplje v Sloveniji: »Ministrstvo omenjenih ukrepov ni sposobno izvesti ali pa jih noče sprejeti.«
Bolnikom, ki bi jim ti ukrepi odprli vrata za zdravljenje z marihuano in lajšanje tegob, je prav vseeno, katera ugotovitev je bolj točna. Obe sta veliko preveč prozaični za čas velikih besed in volilnih obljub, ki prihaja.
