Tiskane izdaje
Ko iz leta v leto opazujemo, s kakšno silovitostjo raste svetovni farmacevtski sektor, to pripisujemo velikim odkritjem biokemije in seveda demografiji. Prebivalstvo razvitega sveta se stara in farmacija je videti edina rešiteljica zdravstvenih problemov, ki jih povzroča ta proces.
Ni čudno, da predstavlja farmacevtski sektor izjemno močan del industrije ter spada med tehnološko najbolj razvite panoge. V svetu je vsaj nekaj deset farmacevtskih podjetij, ki imajo proračune, večje ali primerljive s proračunom naše države, skupno je vsaj 10.000 podjetij, ki noč in dan stiskajo v pilule, tablete, dražeje, ampule itd. drobne delce najrazličnejših snovi. Med njimi so tudi takšne, ki bi v malo večjih količinah povzročile hudo trpljenje in smrt človeka. Iz strupa neke afriške kače, ki v naravi preprečuje strjevanje krvi, izdelujejo danes, denimo, zdravilo proti visokemu pritisku. Vsa farmacija in z njo sodobna medicina temeljita na znastvenih pristopih, ki s ponavljajočimi se poskusi selekcionirajo najbolj varne zdravilne snovi − ki so, ko pridejo v lekarno, opremljene z dolgimi seznami pogosto prav nič nedolžnih stranskih učinkov.
Kljub tem »pomanjkljivostim« si medicine brez kemije danes ne moremo zamisliti. Biokemični procesi so alfa in omega znastvene medicine, ki farmacijo oskrbuje z novimi naročili, farmacija pa njo in celoten zdravstveni korpus. Toda lahko bi bilo tudi povsem drugače. Pred vsaj kakšnimi 150 leti je kazalo, da bo glavni tok zdravstvenih postopkov uravnavala elektrika, ne pa kemija. Razvoj je potem zašel v povsem drugo smer in danes imamo svet, v katerem kemični katalizatorji v obliki zdravil poganjajo človeška telesa, elektrika pa je dobra predvsem za poganjanje strojev. Lahko pa bi bilo, kot rečeno, tudi drugače.
Odkritje elektrike je tako fasciniralo ljudi 18., predvsem pa 19. stoletja, da so mnogi v njej videli tisto nevidno, a odločilno silo, ki ji danes popularno rečemo življenjska energija. K temu je pripomogla takrat še močna vitalistična ideja, da je vir življenja neka skrivnostna, nadnaravna sila, ki ureja vse v vesolju. V skladu s temi nazori je začela cveteti medicinska elektrika oziroma sodobno rečeno klinična elektroterapija, ki je svoj zlati vek doživela ob koncu 19. stoletja.
Leta 1884 je v ZDA kar 10.000 zdravnikov vsak dan uporabljalo elektriko za terapevtske namene. Naprave za zdravljenje so bile zelo različne. Najbolj tipična so bila velika električna navitja, ki si jih je pacient nadel na telo oziroma zlezel vanje. Električni tok, ki je stekel skozi navitje, je ustvarjal magnetno polje okrog pacientovega telesa in tudi v njem. Izmenjaje je tekel enkrat od glave do pet in drugič v nasprotno smer in tako krepil zdravilne učinke. Takšnemu razvoju je sledil tudi trg potrošnih dobrin in okrog leta 1900 je obstajala množica električnih in magnetnih napravic za tako rekoč vsako bolezen in problem.
Očaranost nad elektriko je bila v resnici še veliko starejša. Prva raba elektrike za zdravstvene namene je bila zabeležena že okrog leta 2700 pred našim štetjem, ko so se bolniki izpostavljali udarcem električne jegulje. Različne oblike zdravljenja z magnetnim poljem pa so bile še starejše. Magnetit so za zdravstvene namene uporabljali že stari Egipčani, Kitajci in kasneje Grki. Biblija opisuje, kako je že Jezus polagal roke na bolnike, in to metodo še danes prakticirajo v nekaterih cerkvenih ločinah. Sodobne verzije tega pojava, kot so zdravilni dotiki, reiki ali polarna terapija, so del osnovnega izobraževanja v številnih šolah za medicinske sestre. Vse te metode so pravzaprav energetske terapije.
Pri razvoju te »znanosti« ne moremo mimo Franza Mesmerja, ki je začel zdraviti z magneti. Kasneje je odkril, da lahko povzroči enak učinek pri pacientih tudi brez magnetov, samo z rokami, ki jih popelje nad pacientovo telo. Znanstveniki so takrat zavrgli njegovo metodo, češ da so njeni učinki plod pacientove domišljije. A vendar so sodobni klinični testi, kljub nasprotovanju uradne medicine ali bolje farmacije, dokazali določeno učinkovitost tovrstnih metod.
Z vzporednim razvojem drugih znanosti je začel po letu 1900 tudi v medicini prevladovati bolj mehanicistični pogled na življenje. Biokemija še vedno zagovarja mnenje, da je življenje »samo« zaporedje kemičnih reakcij, ki se dogajajo v celični raztopini. Pogled na celico, kot da je ta le vreča z molekularno juho, je pripeljal znanstvenike na prag novega tisočletja do stališča, da je le še malo problemov, ki jih je treba rešiti, in, voilà, tu bo krasni novi svet.
Potem so počasi začeli odkrivati, da celica ni vreča z nekakšno raztopino, ampak da je pravzaprav močna struktura, nabita z mikrovlakni, in da v njej pravzaprav ni veliko prostora za molekularno raztopino. Kar pomeni, da so za celico morda bolj kot kemični procesi značilni procesi v teh vlaknih, ki so sestavljena iz dolgih elastičnih molekul. Te se odzivajo na vsak pritisk s tako imenovanim piezoelektričnim efektom. Zelo na kratko rečeno, to pomeni, da se z vsakim korakom oziroma gibom, ki ga napravim na tak način, da stisne ta vlakna, generira ustrezno električno polje.
Vaditelji vzhodnjaških telesnih veščin − tai-ji quana, qi gonga, verjetno tudi joge − blagodejni učinek takšnega gibanja dobro poznajo. Piezoelektrični efekt je gotovo del blagodejnosti. Gibalna aktivnost ga lahko proizvede tudi naključno; pa tudi če ga ne, je koristna. Še neznansko bolj koristno pa bi bilo, če bi samo del denarja, ki ga mogočna farmacija namenja za nova in nova zdravila z vse daljšimi seznami stranskih učinkov, namenili raziskavam koristnosti elektromagnetnih terapij. Brez stranskih učinkov.
