Tiskane izdaje
Za francoski centralni masiv slišimo ponavadi le občasno, seveda če spremljamo znamenito kolesarsko Tour de France. Ves preostali čas je ta visoka planota pogreznjena v neko stoično pozabo. Če zaidete z avtoceste na te planote, se lahko mimogrede znajdete v gozdovih, ki jim ni videti konca. Med njimi se kaj hitro izgubi tudi glavna cesta in z njo signali satelitske navigacije, zato je treba na križišču kdaj čakati tudi po več minut, da se mimo pripelje kakšno vozilo in vas pravilno usmeri.
Centralni masiv je nekoč s svojimi planotami in gorovji predstavljal veliko oviro notranjemu povezovanju Francije, danes pa je njeno slepo črevo z več kot 400 ugaslimi vulkani. Čeprav se dviguje v skoraj geografski sredini Francije, je izjemno redko poseljen in turisti v njem pravzaprav nimajo kaj početi. Na visokih planotah, ki so kot kakšna naša Velika planina, le da vsaj 20-krat večje, se pasejo nepregledne črede govedi, ki jih pastirji nadzorujejo iz svojih terenskih vozil. Redka mesteca so majhna in nudijo poleg cerkve in gostilne le še kakšno trgovino in bencinsko črpalko.
V nasprotju s to podeželsko zaspanostjo, v katero še ni vdrlo 21. stoletje, so nekatere izjeme, kjer življenje in promet mrzlično utripata. Gre za tistih nekaj mestec, kjer se srečujejo poti med vzhodom in zahodom oziroma severom in jugom Francije. Tam utegne biti pred skoraj edinim semaforjem v kraju takšna gneča kot na Azurni obali. Druga izjema so mesteca, ki so si svojo prepoznavnost priborila skozi zgodovino z delom človeških rok. Eno takšnih je recimo Le Puy-en-Velay, skozi katero je potekal tudi letošnji kolesarski Tour. Kraj je sicer poznan po francoski čipki in tudi pomembna zgodovinska točka, vendar je oblegan predvsem zato, ker se tu začne ena izmed treh romarskih poti, ki iz Francije peljejo proti španskemu Santiagu de Compostela.
Le Puy je bil pomembna romarska točka že v srednjeveški Franciji, kar dvakrat ga je bil obiskal celo prvi Evropejec Karl Veliki. V 20. stoletju se je leta 1932 v mestecu s komaj 20.000 prebivalci zbralo več kot 300.000 romarjev. Tudi danes je kraj v celoti v znamenju romanja proti Santiagu in živi od spominkov in romarskih pripomočkov, od popotnih lesenih palic pa do školjk sv. Jakoba in zemljevidov ter knjižnih vodnikov. Romarji se še vedno vsako jutro zberejo pred katedralo Notre-Dame de Puy iz 11. stoletja, da prejmejo blagoslov, preden odrinejo na 1600-kilometrsko romanje. Vsako leto s tega kraja odide na dolgo pot 16.000 romarjev. Zaradi njih ga obišče vsaj desetkrat toliko ljudi.
Prav toliko, kakšnih 160.000 obiskovalcev roma vsako leto v še en kraj na robu centralnega masiva. Ta je kljub takšni obleganosti tako majhen, da ga ni mogoče najti niti na velikih zemljevidih. To je vasica Hauterives, ki je vzbudila interes sveta šele v 20. stoletju. In to samo zaradi dela enega samega človeka. Če so Le Puy-en-Velay in njegove cerkvene spomenike gradile generacije prebivalstva, je Hauterives postavil na zemljevid en sam človek. Res pa je za to porabil vse svoje življenje.
In vendar se zdi neverjetno, ko obstanete pred njegovo grandiozno palačo, ki jo je bil postavil kar na domačem vrtu, in to sam, le s svojimi rokami in v potu svojega obraza. Poštar Cheval, ki je podnevi raznašal pošto in pri tem vsak dan prehodil od 30 do 50 kilometrov, je popoldne in zvečer, vsak dan po osem do devet ur, in to kar 33 let gradil svojo sanjsko palačo, ki spominja hkrati na azijske templje ali poganska svetišča, mošeje in rokokojske dvorce. Še preden jo je bil dobro končal, je začel k njej voditi prve obiskovalce, ki so želeli videti nastajajoče čudo. Po letu 1912, ko jo je tudi uradno dokončal, so se v vasico ob rečici La Galaure začele zgrinjati trume radovednežev in umetnostnih navdušencev ter posnemovalcev, ki so v njegovi Idealni palači prepoznali vrhunec naivske skulpturistike.
V vasici, ki bi bila danes brez čudaškega poštarja, kateremu so se sovaščani pred sto in več leti še posmehovali zaradi njegovega norega početja, le še en izumirajoč francoski zaselek, izgubljen na podeželju, danes cveti življenje. Kraj z 200 prebivalci ima dva hotelčka, več restavracij, rekreativni center z bazenom, tri pekarne in zdravnika. Ima celo poletne glasbene festivale, ki potekajo pred poštarjevo palačo in galerijo, v kateri razstavljajo umetniki iz veliko večjih krajev.
To je vaščanom Hauterivesa uspelo zaradi dela človeških rok, in ne zaradi naravnih lepot, po katerih je Francija na splošno znana. Čeprav ima nešteto naravnih znamenitosti, kot so jame, gore, jezera, reke in morja, ima v Franciji največ obiskovalcev Pariz, kakšnih 35 milijonov na leto. Podobno je, seveda se težko primerjamo s 30-krat večjo Francijo, pri nas. Imamo čudovito naravo, vendar je turistično najbolj obiskana Ljubljana. Delo človeških rok je torej neskončno bolj zanimivo kot naravne lepote.
Res je, da tudi Postonjski jami ne gre slabo. A ta je le ena, turističnega dohodka željnih krajev pa je vsaj 213, kolikor je občin. Problem je, da takšnega genialnega posebneža, kot je bil Ferdinand Cheval, ne premore vsaka vas, niti vsaka generacija. Če pa že imamo kakšne posebnosti naše kulturne dediščine, se rado zgodi, da jih kot takšne ne prepoznamo. Da o tem, kako posebneže, ki bi lahko napravili kaj vrednega za naše male kraje, šentflorjanska okolica še vedno rada hitro zatolče, niti ne govorimo.
