Tiskane izdaje
Pravijo, da je Velika Britanija več zaslužila z rock glasbo kot pa s premogom. Ta velikokrat ponovljena krilatica naj bi predvsem ilustrirala moč in pomen intelektualnega kapitala, ki da je v zadnjih desetletjih dobil krila. Z njegovo rastjo naj bi tudi kapitalizem prešel iz blagovnega v intelektualni kapitalizem, v katerem visoko kotirajo lastnosti, kot so kreativnost, domišljija, inventivnost ipd., medtem ko se za marljivost in pridnost nihče več ne zmeni.
Res je, da nam ti dve lastnosti pri opravkih s sodobnimi tehnologijami ne pomagata prav veliko. Ko se nam kaj zaplete pri pametnih telefonih in računalnikih, pokličemo svoje otroke, da nam pomagajo. Toda prepričan sem, da za reševanje teh problemov potrebujejo kreativnosti. Dovolj je že, da so bili rojeni v času, ko so te naprave začele mežikati v naših dnevnih sobah, njihovo govorico so posrkali z materinim mlekom. Posebno poglavje je internet; tam se naši potomci svobodne in ustvarjalne počutijo le, če so bili rojeni v obdobju, ko je svetovni splet že večkrat omrežil planet.
Tudi to, da so na lestvici najbogatejših zemljanov najvišje prilezli ljudje, ki so v svoj prid obrnili nove tehnologije, samo po sebi ne pomeni zmago intelektualnega kapitala, ampak prej nasprotno. Pomeni namreč zmago blagovnega kapitalizma, ki je znal inovacije spremeniti v blago in multiplicirati.
Nič nenavadnega ni tudi, če nam rosno mladi študenti elektrotehnike kažejo trende nadaljnega razvoja na svojem področju; predvsem so to robotika, spletni razvoj in vsesplošna digitalizicija. Rojeni so bili pač v znamenju te trojne zvezde in logično je pričakovati, da se zato tu počutijo bolj doma kot njihovi starejši kolegi raziskovalci, ki so morali svet spoznavati še s tiskanimi zemljevidi.
Seveda razpolagamo tudi s študijami McKinseyja ali kakšne druge svetovne svetovalne firme, ki zaposlujejo na desettisoče svetovalcev, da zbirajo, filtrirajo in analizirajo na gigabajte podatkov, in nato narišejo grafikon z vpenjajočimi se krivuljami robotike ali digitalizacije. Kakršnega smo tudi sami pričakovali. A povsem nekaj drugega je, ko stopimo med študente, ki so svoje robote, videti je, kot da mimogrede, naučili številnih pravih robotskih, torej tudi interaktivnih opravil. Na dnevih inudstrijske robotike na ljubljanski elektrofakulteti smo se lahko na lastne oči prepričali, nam bo robot čez pet let, no, zagotovo pa čez deset izdajal zdravila, zlagal perilo, pekel palačinke, serviserju smuči in koles v moji ulici pa bo suvereno pomagal pri delu.
Roboti so prestopili prag velikih industrijskih obratov in se namenili na svetovni potrošniški trg. Preplavilli ga bodo in bodo v vsakem poklicu kot človekovi pomočniki. Robotske roke so se temu primerno že pomanjšale, dobile mehkejše in bolj zaobljene sklepe iz titanovih zlitin; občutljive za dotike znajo v trenutku ustaviti svoje gibanje, da ne bi poškodovale človeškega sodelavca ali drugega robota. Ovir za njihovo širitev ni več. V vsaki ulici bo kakšen, da bo sortiral, prelagal, dvigoval, prenašal; v vsakem, tudi družinskem podjetju bo noč in dan kaj sestavljal, barval, označeval, vijačil, poliral, varil ... Postali bodo del množične proizvodnje, tako kot danes avtomobili, njihova cena bo začela padati na sprejemljivo raven, njihovo delo bo zato ekonomično celo pri manjših serijah izdelkov.
Toda! Ali se bo moj serviser, ki vsak dan dvakrat odpira vrata svoje delavnice in je videti, kot da nikoli ne gre na dopust, potem končno lahko odpeljal tudi sam na smučarijo ali kolesarski izlet? O tem iskreno dvomim. Zaradi pomoči novih in vse bolj sofisticiranih orodij, ki se bliskovito pojavljajo na trgu, gotovo še noben obrtnik ni predčasno zaprl delavnice in odšel na ribolov ali na dopust. Zelo verjetno je prav obratno. Zaradi primeža najetega kredita mora mali podjetnik povečati obseg svojega dela, zniževati cene in vzržati v konkurenčni tekmi s sebi podobnimi.
Nova orodja človeku v resnici nikoli niso odvzela dela, saj so namenjena temu, da širijo njegove delokroge in povečujejo kompetitivnost. V trenutku, ko se bo kot človekov delovni partner pojavil robot, se bodo zadeve še zaostrile. Robota je namreč mogoče programirati na sto in en način; ne le tako, da bo danes prelagal škatle, jutri pa vijačil nanje pokrove, pač pa tudi tako, da bo znal diktirati človeku delovni tempo. Robot bo z lahkoto odpravil mrtvi hod med dvema opraviloma, ki ga je človek zdaj lahko uporabil, da je odšel na cigareto ali kakšno drugo potrebo.
Seveda bo odpravil tudi na stotine ponavljajočih se opravil, ki jih danes še opravljajo pridni in marljivi ljudje. Ne gre le za preprosta opravila, pač pa je ogroženo vsako delo, ki ga je mogoče razstaviti na faze in korake. Na tak način ga je mogoče sistematično opisati in s podatki nakrmiti »pametna« orodja. Z njimi bodo delale nove generacije, od katerih se bodo zahtevale kreativnost, inovativnost, prilagodljivost ipd. Pridnosti in marljivosti ne bo zahteval nihče več − ker postajata samoumevni.
