Tiskane izdaje
Slovenci zgodovinsko nismo bili nikoli znani kot popotniki. A tega je bolj kriva zgodovina kot pa kakšna naša značajska značilnost. Res je, da so brez nas odkrivali Ameriko, Avstralijo ali Afriko in delali kolonije, iz katerih še danes poleg surovin srkajo mlado kri. Toda takoj ko se je ponudila priložnost, takoj ko je zemljiška gospoda Slovence odvezala zemlje, so se ti raztepli na vse konce sveta.
Nekateri, kot Hallerstein na Kitajskem, so dosegli velike časti in slavo, drugi, kot Baraga, so Indijancem napisali njihovo lastno slovnico in jim tako dali lastni jezik, eni so pomagali z vojaškim znanjem Portugalcem pri obrambi Goe v Indiji, spet tretji so trgovali s slonovino v Afriki ali pa se spuščali po brzicah sibirskih rek. Zmago Šmitek, ki je že pred 20 leti raziskal življenje najbolj znamenitih slovenskih popotnikov, raziskovalcev in avanturistov, je ugotovil, da so se ti v tujini običajno dobro znašli. Ti niso bili obremenjeni s kakšno kolonialno izkušnjo, niti se niso zanašali na svoj jezik, še manj na svoj prav. Zato so bili spretni v komuniciranju in prilagodljivi trenutnim razmeram. Počeli so stvari, ki so se zdele morda raziskovalcem, ki so prihajali iz velikih imperialnih držav, pod častjo − in preživeli.
Na dan prihajajo nova imena slovenskih popotnikov. Ko so se v etnografskem muzeju pripravljali na odprtje razstave o Afganistanu, so našli tudi moža, ki je bil domnevno prvi Slovenec v tej srednjeazijski državi. To je bil neki Aleksander Ličan, ubežni avstro-ogrski vojak, ki je pred kakšnimi sto leti med begom iz ruskega ujetništva v Sibiriji na poti v Iran prečkal tudi Afganistan; šele 50 let po njem so Afganistan znova odkrili slovenski alpinisti, nato pa so ga v 70. letih začeli odkrivati tudi slovenski hipiji. Pot v Afganistan je postala nekakšno iniciacijsko romanje.
Takrat smo živeli še v Jugoslaviji, katere rdeči potni list je odpiral tako rekoč vsa vrata sveta; zaradi naše vmesne in neuvrščene politične pozicije smo lahko potovali tako na vzhod kot na zahod. Povsod smo bili dobro sprejeti, svet je bil, čeprav bipolaren, za nas eksotično doživetje. In že takrat, ko turizma v Azijo ali Afriko še nismo poznali, je bilo mogoče srečati slovenske popotnike v najbolj skritih kotičkih sveta. Spominjam se nekega sorojaka z Bleda, ki sem ga leta 1979 srečal na potovanju skozi alžirsko Saharo. Takrat so to pot v osrčje Afrike obvladovali predvsem Francozi, ki so naprej v Niger, Mali in Nigerijo vozili svoje odslužene avtomobile in jih tam prodajali. Če jim je seveda uspelo prevoziti saharsko cesto, ki je takrat vodila samo do zadnjega alžirskega mesta. Nato so se začeli prašni makadami, ki jih je na določenih odsekih zmanjkalo, ker jih je požrl puščavski pesek. Prav zaradi brezpotij in odročnosti smo, se mi zdi, nekateri mladi rinili v takšne kraje in seveda še naprej. Prav tam nekje, na meji z Nigrom, sem srečal tistega Gorenjca, ki je Slovenec tako kot jaz in je kot Francozi ali Nemci pač potoval, nekam v Afriko.
Popotništvo nam je bilo, kot je videti, od vedno pisano na kožo. Slovenija je bila pač vedno majhna, svet pa je bil videti neizmerno velik. Tudi dandanes, ko se zdi, da je ravno nasprotno − Slovenija razkriva vse več svojih skritih raznvrstnih kotičkov, svet pa kaže vse bolj poenoten, avtocestni obraz −, smo po duši še vedno popotniki. Turistični podatki sicer kažejo, da se vozimo tudi s čarterji in skupinsko obiskujemo mesta in njihove muzeje, a kažejo tudi, da se naša glavna turistična reka odvali po cestah proti Hrvaški; kar pomeni, da želimo na počitnice v čim bolj svojem aranžmaju.
Na avtomobile bomo po možnosti naložili kanuje in kolesa ali pripeli prikolice, če jih nimamo že tam nekje v kakšnem borovem gaju, na telefone potovalne aplikacije in se odpeljali avanturam naproti. Pa čeprav to pomeni le to, da bomo poležavali pod borovci in poslušali škržate v opoldanski vročini. Pa čeprav to pomeni, da bomo za to razkošje, ki ga ne bodo pustili skvariti niti horde namrgodenih hrvaških turističnih delavcev, plačali bistveno več, kot bi plačali za enako dolg dopust v kakšni Tuniziji. Res, na Hrvaškem lahko za bivanje v zdaj tako popularnih mobilnih hiškah, ki so v resnici malo boljše lope s klimatsko napravo, v enem samem dnevu zapravite skoraj toliko, kot bi v kakšni Tuniziji v vsem tednu z letalskim prevozom in hrano vred.
Ta čar Hvaške, ki mu podleže kar dve tretjini tistih, ki se odpravijo na poletni dopust, je videti neubranljiv; še posebej v primerjavi z omenjeno Tunizijo, ki že nekaj let nazaduje. Splošno prepričanje je, da plačuje davek teroristični grožnji, čeprav to ni nujno res. Tunizija je sicer neizmerno lepa in pestra dežela, katere pejsaže so uporabili za scene v številnih znanih filmih, toda drugače kot prebivati v hotelskem panju in obiskovati znamenitosti s hotelskimi avtobusi ali kombiji tam ni mogoče letovati. Tunizija, ki ima sicer na stotine kilometrov čudovitih peščenih plaž, skoraj nima avtokampov, kaj šele kakšnih mobilnih hišic ob morju, nima zasebnih sob, družinskih hotelčkov ... Tunizija so betonski kolosi, zgrajeni večinoma pred dvema desetletjema, s katerih se počasi lušči plastična pozlata, in so dolge hotelske plaže, ki jih varujejo brkati varnostniki.
Kljub čudovitim puščavskim sipinam, sanjskim peščenim plažam, pravljičnim oazam, izvrstni in obilni hotelski hrani ter res nizkim cenam je Tunizija na našem trgu nekako neatratkivna. A gotovo ne zaradi terorizma − ta učinkuje zastraševalno le nekaj mesecev po eskalaciji −, saj Slovenci še naprej radi zahajamo v Turčijo, kjer kar ne neha vreti. Bolj verjetno zato, ker radi negujemo občutek, da smo na dopustu svobodni; čeprav je lahko to le možnost, da se iz kampa, ki ga trikrat preplačamo, odpeljemo s svojim avtomobilom na tržnico po sveže paradižnike. In se vmes ustavimo še na kakšnem pivu − popotniki pač.
