Tiskane izdaje
Samuraj je japonska beseda, ki jo pozna ves svet. In prav tako ves svet ve, da ta pojem označuje neustrašnega in brezkompromisnega bojevnika, ki zmaguje s kombinacijo mečevalske tehnike in umirjenega uma. Njegov simbol je katana; dolg, rahlo ukrivljen meč, s kot britvija ostrim rezilom, skovan po posebnem tehnološkem postopku prepogibanja in kovanja železne kovine, podobne jeklu.
Katana kot bistvo samuraja nas torej asociira na Japonsko bolj kot vse drugo, kar je tudi zvezano z Deželo vzhajajočega sonca. Zato ima tudi razstava o Japonski in slovenskem "odkrivanju" te dežele, ki bo do novembra odprta v ljubljanskem narodnem muzeju, povsem primerno ime Poti samurajev. Logika simboliziranja nas pelje po naslednji poti: katana je bistvo samuraja; to je človek, ki živi po moralnem načelu bushido; slednje pa se danes enači kar z dušo japonskega naroda.
Po drugi plati je to simboliziranje, če smo malo ironični, smešno, saj se s samuraji v resničnem življenju nikakor ne moremo srečati, tako kot se lahko z japonskimi turisti. Veliko bolj logičen simbol kot katana bi za današnjo Japonsko lahko bil fotoaparat ali avtomobil. Toda, poreče kdo, fotoaparate in avte imajo vsi, katane pa le Japonci. Prav, potem pa se vprašajmo, zakaj ni simbol Japonske jed sushi; svetovno znan rižev cmokec s koščkom surove ribe, zavit v algo.
Vsakdanje navade kakšnega ljudstva, torej načini, kako pripravljajo in uživajo hrano, kako delajo, kako se ljubijo in spijo itd., povedo veliko več, kot nekaj simbolnih predmetov, ki so jih to ljudstvo samo izbere kot predmet čaščenja. A če želimo preučevati takšne banalnosti, kot je vsakdanje življenje, moramo s tistimi ljudmi preživeti dolgo časa, vsaj nekaj let, prav sredi njihove, pogosto dolgočasne, vsakdanjosti. Veliko bolj fascinanto je vzeti ponujeni duhovni simbol, kot je denimo katana. Očara nas njena popolna oblika, namenjena jemanju nečesa, kar je najsvetejše, življenja. Zato je katana bolj sveta od življenja samega. Očara nas, kako zna z njo tiho in bliskovito kot smrt sama v japonskih samurajskih filmih zasekati Toshiro Mifune pa tudi, kako krvavo brozgo dela s katano v roki Uma Thurman v Tarantinovem filmu Ubila bom Billa.
Takšni filmski prizori napeljujejo na misel, da katana omogoča vsakomur, ki jo prime v roke - na pravem koncu - da postane samuraj. Ta pa je, kot rečeno poosebljenje bojevniškega kodeksa, ki predstavlja Japoncu njegovo duhovno bistvo. Zanimivo pri tem je, da predstavlja nekakšen duhovni ideal tudi Zahodnjaku, ki pa se z njim poistoveti samo kolikor ostaja v coni udobja.
Še bolj zanimivo je, da bushido, moralno učenje bojevnikov za časa samurajev sploh ni obstajal. Ti so vojskovali in se klali tako kot so vedeli in znali, da so preživeli vse bojne spopade, zasede in intrige; bolj ko so bili zviti, prekanjeni in zahrbtni, več možnosti za preživetje so imeli. Šele leta 1900 je Inazo Nitobe, kmetijski ekonomist, z zahodnjaško izobrazbo, šolal se je v ZDA, napisal knjigo Bushido, duša Japonske, v kateri visoko povzdigne, že davno izumrlo viteštvo samurajev. V njej zapiše: "Viteštvo je cvet, ki domuje na japonski zemlji prav tako kot njen simbol, češnjev cvet;"
Gospod Nitobe, sam tudi kristjan in odličen poznavalec evropske književnosti in filozofije, je vrednote samurajev povzel kar po domnevnih vrlinah evropskega viteštva - tudi to, hm, v resnici ni bilo prav viteško - in krščanske morale. Popularni bushido se torej razširi po Japonski kot nekakšna utemeljitev japonskega duha v razmerju do Zahoda. Ko danes na zahodu gledamo in občudujemo vrhunce japonske kulture, v resnici gledamo zrcalno podobo naših lastnih idealov. Verjetno smo prav zato tudi tako fascinirani nad njimi.
Podoben proces le da z druge strani, je mogoče opaziti tudi pri nekaterih drugih predmetih, ki danes ponazarjajo nekakšno duhovno bistvo Japonske, kot je denimo znamenita veščina lokostrelstva kyudo. Na tem mestu je z obeh zornih kotov, zahodnega in azijskega, vredna omemba profesorja Eugena Herrigela, ki je s svojo knjigo Zen v umetnosti lokostrelstva spodbudil na Zahodu velikansko zanimanje za japonsko kulturo. A ne le to. Nemški profesor filozofije je s tem delom postavil japonski kyudo v tesno zvezo z duhovnostjo zena, kakršne pred njim ni bilo. Ko je knjiga, izvod je razstavljen tudi na omenjeni razstavi v narodnem muzeju, izšla v Nemčiji, so tamkajšnji lokostrelci začeli na svoj hobi gledati kot na "duhovno vadbo" in se začeli zanimati za zen.
Pred pojavom te knjige so na Japonskem vadili lokostrelstvo bodisi kot fizično kulturo bodisi za zabavo. Razen v določenih, izoliranih, religioznih sektah, tudi ni nikjer nobene povezave loka in zena, prav tako pa je bilo tudi med sodobnimi vaditelji lokostrelstva ekstremo malo takšnih, ki bi to dvoje povezovali. Večini se je zdelo nesmiselno, kako je nemški filozof vadil streljanje pri njihovem sodobniku Awu Kenzu. Kenzojev lokostrelski sovrstnik je denimo izjavil, da je govoriti ljudem, naj kar vztrajajo v položaju pripravljenosti, dokler ne popadajo na tla od utrujenosti, velika neumnost.
Toda Herrigel, ki je bil nagnjen k misticizmu, je bil prepričan, da je zen najbolj mistična od vseh religij - Japonci seveda zavračajo povezavo zena s kakršnokoli mistiko -, in da je lokostrelstvo konkretna vadba in izkušnja zena. In potem ko so profesorjevo knjigo, v kateri v nemškem jeziku povzema svojega japonskega učitelja, ki ga niti ni prav dobro razumel, prevedli v japonščino, so v njej nenadoma tudi sami Japonci ugledali nek smisel ...
Ujeli so se v lastno zrcalno podobo, tako kot smo se mi ujeli v svojo podobo vitezov, ko gledamo samuraje.
