Tiskane izdaje
Te dni smo lahko v raznih medijih prebirali zapise o izpovedi Brada Pitta za revijo GQ. V pogovoru je slavni igralec, nekoč del ljubezenskega tandema Brangelina, priznal svoje vseživljenjske težave z alkoholom. Razglasil se je za profesionalnega pivca, obenem pa oznanil, da je zdaj po terapiji spremenjen in se naliva le še z brusničnim sokom in mineralno vodo.
Tovrstne osebne izpovedi zvezdnikov niso nič neobičajnega. Že nekaj časa je dozdevno povsem logično, da javne ali zvezdniške osebnosti z globalno javnostjo delijo najbolj intimne podrobnosti svojega življenja. Še posebej pri Američanih se zdi, da so toliko bolj veseli, če lahko priznajo kakšno svojo veliko hibo, na primer odvisnost od alkohola, tablet, mamil − čeprav se o tej razgovorijo šele tedaj, ko so jo z veliko truda in odrekanja uspešno premagali. Zadržani niso niti, ko pride do zelo intimnih vprašanj ali seksualnih izpovedi.
Toda kaj takšna odprtost in popolna resnicoljubnost v resnici pomenita? Ali je človek, ki se tako rad javno razgalja, res odprta knjiga in poosebljena transparentnost? Od kod vzgib, da je treba vse deliti z drugimi − vzgib, ki ga nekateri še posebej težko brzdajo na družabnih omrežjih.
Zdi se, da je takšna izpovedna vnema povezana z vse večjo in vse bolj razširjeno potrebo po psihologizaciji raznoraznih fenomenov, od značaja osebnosti do svetovne politike. Ena od ključnih razlik med letošnjo igrano verzijo Lepotice in zveri in njeno risano različico iz leta 1991 je ta, da novi film v sicer povsem isto pripoved stlači še majhno podzgodbo o otroštvu obeh glavnih protagonistov. Tako izvemo, da je imela Zver izjemno trdosrčnega, neljubečega očeta in iz tega logično sledi − bi nas radi prepričali avtorji filma −, da je Zver odrasla v trdosrčnega, objestnega, vzvišenega princa. Belle, ki jo je očitno zaznamovala izguba matere, pa v filmu zdaj izve, da je njena roditeljica podlegla kugi, ko je bila lepotica še dojenček.
Psihologizacija je danes vseprisotna. Težko bi našli superjunaka, ki ga ne pesti kakšna težka izkušnja iz otroštva ali ki ga ne bi zaznamovala neka huda travma in zapečatila njegove superjunaške usode. S to maniro je začel Christopher Nolan s svojim temačnim Batmanom, danes pa je, kot rečeno, dozdevna poglobljenost ključni del repertoarja še tako hrabrih superjunakov. Vera ameriške zabavne industrije v to, da lahko razloge za neko vedenje lociramo v natančno določenih dogodkih rane mladosti in da lahko osebnost dobesedno izpeljemo iz teh travmatičnih epizod, je skoraj neverjetna. Dejstvo, da nam poskušajo naslikati psihološko bogastvo junaka, ki nam poskuša obenem prodati zgodbo o svojih nadnaravnih močeh (medtem ko je oblečen v neumne kostume), očitno nikogar zares ne moti.
Naposled imamo na področju komedije prav tako vse pogosteje opraviti z junaki, ki imajo duševne stiske, ki so polni eksistencialnih dvomov itd. (Punce, Pri prijateljih na kavču, Atlanta, Fleabag itd.). V komedijah nastopajo izdelane in kompleksne osebnosti z nešteto brazgotinami in teminami − vse to v komedijo vnaša sledi realizma, tako da danes vsaj pri TV-komediji vse bolj govorimo o dramediji (zmesi med dramo in komedijo) ali pa celo o sadcomu (žalostnem sitcomu). Danes na televiziji in na filmu ne srečamo več junaka brez izjemno razvite osebnosti. Vsak junak mora imeti svojo »zgodbo«.
Ključno vprašanje je, kaj je predpostavka te psihologizacije vsega in vsakogar. Da ljudi in njihovih ravnanj ne moremo razumeti, če ne poznamo njihove življenjske zgodbe? Toda, ali to pomeni, da je človek, ki ima za seboj težko preteklost, upravičen do tega, da se obnaša neotesano, da je lahko nesramen do drugih oziroma da moramo vse njegove napake pač razumeti? Bi lahko, če to tendenco po obrazložitvi subjekta pripeljemo do ekstrema, nacizem opravičili ali vsaj pojasnili kot posledico Hitlejevega patološkega družinskega okolja?
Vrednost nekega subjekta bi morali meriti ravno ob nasprotnem − ocenjevati bi ga morali po njegovih dejanjih, saj sicer pristanemo na nekakšen zmeden determinizem, kjer je subjekt samo rezultat svoje bolj ali manj zavožene vzgoje.
Prepričanje, da psihologizacija vseh junakov doprinese h kompleksnosti in bogastvu vsebine, pa se da pobiti s skokom k nekaterim klasičnim filmskim delom, še posebej žanrskim. Najboljši režiserji, od Chaplina do Sturgesa, od Forda do Hitchcocka, so snemali toliko boljše in prepričljivejše ter kompleksne zgodbe, kolikor manj so v njih nastopali psihološko kompleksni junaki. Si lahko predstavljamo, da bi Jimmy Stewart v Dvoriščnem oknu Grace Kelly pojasnjeval, zakaj mu toliko pomeni fotografija? Hitchcocku zadošča, da nas v prvem kadru zgolj z vizualnimi namigi poduči, da gre za človeka, ki je pač za dobro fotografijo pripravljen žrtvovati svoje zdravje. Kaj bi nam prinesla, denimo, izpoved Chaplinovega Potepuha, če bi nam poskušal pojasniti, kako je pristal na ulici? Kot da ni revščina pri Chaplinu izrazito družbeni in ne psihološki problem?
In to je naposled tudi glavni problem osebnih izpovedi in psihologizacije. Dozdevno nas oskrbijo z vzrokom za vsako subjektovo potezo, nam ga približajo in nam ga ponudijo kot toplo človeško bitje.
Časi, ko so ljudje iz zadrege ali zgolj vljudnosti kaj zamolčali ali celo skrili, so omogočili večjo solidarnost ali vzpostavitev neke skupnosti. Če nič drugega, nam sledenje maniram in pravilom obnašanja omogoča, da presežemo lastne pomanjkljivosti in da postanemo boljši ljudje, kot v resnici smo. In takšna zadržanost naposled omogoča, da pereče zagate svojega časa ugledamo takšne, kot so − torej ne kot problem psihologije, ampak kot družbene ali politične probleme.
