Tiskane izdaje
Ne beri forumašev, pravijo. In načeloma jih res ne, ni časa. Še enkrat, ljudje, ki se ne upajo podpisati z imenom in priimkom − in sploh, ki nimajo drugega dela, kot da izlivajo svoje sovraštvo na forumih, niso vredni komentarjev. Težava je ta, ker se ljudje, ki mislijo nasprotno, ne oglašajo. Ker se jim ne da mazati rok, ker se jim ne da spuščati na tak nivo. In ko sem pogledala pod portret Gorana Vojnovića, sem se zgrozila.
Hotela sem samo pisati o novi predstavi Jugoslavija, moja dežela, ki se je v dramatizaciji Gorana Vojnovića in v režiji Ivice Buljana zgodila na odru ljubljanske Drame. Ko sem se usedla v Dramo, sem se usedla v dnevno sobo mojega otroštva, se zapeljala v deželo, ki je bila nekoč moja, opazovala mojstrske replike igralcev, še enkrat me je spreletelo, kako dober teater imamo, spretno tkani tepih, ćilim skečev, različnih jezikov, resnic, provokacij, stereotipov, bolečine.
Nisem si predstavljala, kako je mogoče iz Vojnovićevega romana narediti predstavo. Film že, predstavo, z vsemi temi elipsami v času, časovnimi preskoki, nemogoče. To, kar sta naredila z Buljanom, se mi zdi presežek.
In zdaj pride na vrsto ta beseda, ki sproža v ljudeh napade besa, izgrede, norosti, izbljuvke. Jugonostalgija. Sploh ne vem, zakaj se s to besedo pomaha vsakič, kadar se hoče nekoga diskretidirati. Zakaj mi vsak, ki ima nekaj minut časa, hiti razlagati, da je treba živeti tukaj in zdaj, za prihodnost, kot da tega nisem še nikoli slišala. S kakšno pravico mi nekdo prepoveduje uporabljati besedo jugonostalgija, kdo mi lahko zapoveduje, kaj naj razmišljam in česa naj ne pišem. Koga žalim s tem, da imam spomine?
In zdaj v komentarjih pod portretom mladega talentiranega avtorja vidim izlive, ki spadajo v predal s sovražnim govorom.
Kaj jih je sprožilo? Ime pisatelja? Beseda Jugoslavija? Knjiga jih najbrž ni, nihče od teh je ni prebral. Kdo so ti ljudje, ki dvigujejo kose in vile zato, ker nekdo napiše nekaj, kar niti niso prebrali, ampak se spotaknejo že ob njegov ć.
Pojdi na predstavo, preberi knjigo in potem razpravljaj. Brez žaljivk, brez fašistične navlake, z argumenti.
Neumnih nikoli ne moreš prepričati, to je največja bolečina. Če jih ne moreš prepričati z argumentom, potem je to treba prepovedati.
Zato izjavljam: Jaz sem jugonostalgik. To ne pomeni, da podpiram enoumje, Goli otok, politične čistke, delitve funkcionarjev, podpihovanje nacionalizmov, združenih z nezdravim domoljubjem, ki je eskaliral v krvavi vojni.
V čem je problem? O čem ne govorimo, kadar NE govorimo o Jugoslaviji?
Jugonostalgik sem, ker je to, kot je rekel Buljan, fiktivna dežela v mojem srcu, nekakšna Atlantida, ko so bile številke parne in neparne, ko smo se zbrali vsi v soseščini, da smo pomagali sosedu, mami samohranilki, ko je bilo še vseeno, ali je sošolcu v 5. razredu OŠ ime Refik ali Janez, ko je bilo vseeno, ali z družino živimo v eni sobi s kopalnico, ki si jo delimo z drugimi družinami, ali v hiši na kredit, ali vozimo zastavo 101 ali zadnji model golfa; ko je vsaj med malimi ljudmi, ki niso bili neposredne tarče politike, vladala nekakšna solidarnost, ko je bil čas bolj raztegljiv.
Nekaj je bilo seveda strašno narobe, zato zdaj smo, kjer smo, zato so se zgodile strašne stvari. Ampak nihče mi ne bo vzel trenutkov, ko je bilo vsaj na videz lepo, zato, ker sem takrat odraščala in gledala na svet drugače. Odrasla sem v veliki državi, in zdaj se zibljem v leseni zibki, s spodrecanimi nogami.
Ja, raje imam izbiro, ampak − ali sem lahko nostalgična? Zakaj mi nekdo to prepoveduje? Jaz ne prepovedujem komentarja na mojo jugonostalgijo, prepovedujem pa sovražni govor. Nostalgična sem tudi po tistem 8. aprilu 1990, ko smo bili MI, in smo skupaj verjeli, da ustvarjamo lepšo in boljšo državo od prejšnje. Nostalgijo imam tudi po tistem obdobju.
Nostalgija je hrepenenje po domu, je zapisal Kundera.
Po tistem domu, ki ga za nazaj vedno gledamo skozi rožnata očala.
Kako drugače bi ga lahko. Kako drugače bi lahko preživeli, če se naš spomin ne bi spominjal predvsem tistih drobnih lepih stvari. In res ne potrebujem nekoga, da mi bo povedal, da ni bilo čisto tako, prekleto dobro vem, kako je bilo. In o tistem, kar nisem vedela ali nisem hotela vedeti, sem nekaj prebrala ali so mi o tem govorili drugi.
In morda ključni podatek: V tej Buljanovi/Vojnovićevi predstavi v resnici ne gre za nikakršno jugonostalgijo. Zgodba se ukvarja s travmo mladeniča, ki odkrije, da je njegov oče, o katerem je dolga leta mislil, da je mrtev, še vedno živ. In ne samo da je živ, ampak ga kot vojnega zločinca išče haaško sodišče.
Zgodba bi bila lahko postavljena tudi v Slovenijo po II. svetovni vojni. Kaj stori fant, ki izve, kaj je po vojni na obrobju Hude jame počel njegov oče? Je to dovoljeno? Je to boljše? Ne vem, o čem se tu pogovarjamo.
V Bosni sem govorila z žensko, žrtvijo množičnih posilstev, govorila sem z ljudmi, ki so preživeli strahote, o katerih se nam ne sanja, povzročili so jih ljudje, s katerimi v istem mestu spiješ pivo, morda z nekom v Beogradu spiješ rakijo na splavu, morda je v Trstu prodajalec v trgovini z džinsom eden izmed tistih, ki so šli na plačani safari v Bosno, streljat muslimane.
Hočem reči, to je roman in predstava o vojni, katerikoli vojni, ki potegne iz nekoga najslabše, iz nekoga najboljše − je zgodba o tem, kaj vse se zgodi s človeškim bitjem v ekstremnih okoliščinah. Bo ubogal ukaze? Bo našel v sebi pogum, da se upre mašineriji? In če je v tem primeru cena za upor njegovo življenje, kaj bo storil?
Govorila sem z ljudmi v Sarajevu, z ljudmi, ki so gledali, kaj lahko človeško bitje stori drugemu človeku, z ljudmi, ki so bili otroci, ko so gledali, in so zdaj zrasli v može, z ljudmi, ki so bili žive tarče ostrostrelcev in so se na to navadili, kot se navadiš na jutranji promet; govorila sem z ljudmi, ki so vsak dan v vrečah nosili odrezane noge deklic in dečkov, žena in mož v krematorije in je potem eden od njih, še študent, posnel film Palio sam noge.
Govorila sem tudi z ljudmi, ki so morali molčati o tem, kaj se je dogajalo čisto blizu nas, po tem, ko so mislili, da je II. vojne konec in da so se strahote končale.
Govorila sem tudi s Slovenci, ki so šli med balkansko vojno prostovoljno v Sarajevo, na športni safari, da so se lahko izživljali nad tistimi, ki se niso mogli braniti.
Te zgodbe so v meni. Te zgodbe so del nas. Te zgodbe so pač bolj del nas kot druge strašne zgodbe z drugih koncev sveta. Teme so iste, v vseh časih in prostorih. Kdo si, človek? Kdo smo, mi, kot ljudje, kot vrsta, in ali smo se sposobni pogledati v oči, smo sposobni pogledati globoko vase in izbrskati tisti temni del v nas, temno senco? Senca se bo sprožila, prej ali slej. Dobro je vedeti, kje je locirana in kako lahko z njo ravnamo. Vsak jo ima. Ljudje, ki so počeli strašne stvari, so tukaj med nami. Ljudje, ki bi počeli strašne stvari, so tukaj, med nami. Morda smo mi eni od teh. Seveda si mislim, jaz že ne. A globoko v sebi vem, da ne vem. Da ne bom vedela do takrat, ko se bo zgodilo.
In vsak dan v obliki forumašev vidim nov dokaz, koliko teme je v nas. Ker tema sproži novo temo, in njihova tema v meni sproži podobno temo, agresijo, bes, ki bi ga izlila nanje. V čem je razlika, se lahko vprašam. Sreča, da imamo forume, pravzaprav. Očitno služijo za masovno katarzo, bolje forum kot nož v rokah.
Tudi o tem govorita Vojnovićev roman in Buljanova predstava. O tem, zakaj storimo tisto, kar storimo. In kako si to opravičimo. In če se nekaterih stvari ne da opravičiti.
Če nekdo noče vedeti, je v redu. Nihče ga ne sili.
»Vsakdo, ki bi res rad razumel Evropo, kot jo poznamo danes, mora najprej razumeti, kaj se je tukaj dogajalo v tem ključnem formativnem obdobju,« je v svoji knjigi Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni zapisal britanski zgodovinar Keith Lowe, ki prihaja v Slovenijo. Kolegici Ireni Štaudohar je v intervjuju za SP rekel še eno ključno stvar: »Vsaka država ima svoje spominske luknje.«
