Tiskane izdaje
1. Bilo je pred časom, ko so v ljubljansko pivovarno Union, v pivnico, še vabili starejše, tiste srednjih let in tudi mlajše. In tako je nekega dne na ogled pivovarskega procesa prišla tudi skupina mladih, ki so jim po napornem ogledu privoščili še golaž in nastop popularnega Adija Smolarja. Začelo se je prijetno in sproščeno, nekaj govoranc, nato je ena od voditeljic, šlo je za učiteljico, ki je v pivovarno pripeljala mlade, zaprosila za malo miru, saj bodo zdaj zdaj vsi dobili na mizo hrano. Vmes jih bo zabaval Adi Smolar.
Adijeva jeza je bila vidna tja do izhoda. »Ali bodo poslušali mene in vmes ne cmokali in jedli ali pa mene sploh ne bo,« je, kolikor se spomnim, dejal Smolar in spravil učiteljice v zadrego. Seveda so se odločili za Smolarja.
Povezava med konzumiranjem hrane za belo pogrnjenimi mizami, polnimi obloženih krožnikov in vmesnim koncertiranjem tega ali onega estradnika je že nekaj časa tema za razmislek. Estradniki, če je koncert le dobro ovrednoten, nimajo nič proti, da brenkajo, medtem ko »kravate in toalete« ropotajo z vilicami in noži. Ko so sami, ko se v ožjem krogu začne pogovor o tem, so jezni kot risi. Ni pa jih malo, ki se koncertiranju med požrtijami odločno uprejo; še pred podpisom pogodbe.
2. Te dni sem obiskal gledališki predstavi v dveh zagrebških gledališčih. V obeh so me že na začetku glasno in jasno (pa tudi pisno na vstopnici) opozorili, da je v dvoranah uporaba mobilnih telefonov tako za klicanje kot pošiljanje kratkih sporočil prepovedana. Nisem se preveč sekiral, saj sem oba mobilna telefona, ki ju sicer uporabljam, pustil doma. Naj počivata ...
A kaj, ko mnogi drugi tega niso storili. Še več, preslišali so tudi opozorila o neuporabi mobilnih telefonov. In sedeti v bližini nekoga, ki pošilja sporočila ali telefonira, je zelo moteče. Kot so mi pozneje razlagali igralci, je to nemalokrat moteče tudi zanje. Zato me pravzaprav ni presenetilo, ko se je sredi predstave zaslišal jezni moški glas in precej glasno (še sreča, da je na odru bila nekajsekundna pavza zaradi menjave scenografije) zavpil: »J**** vas mobilni telefoni. Ali jih izključite ali pa zapustite dvorano.« Dvorane ni zapustil nihče. Je pa res, da je bilo svetlobnih efektov zaradi pregledovanja sporočil občutno manj.
3. Na enem od zagrebških prizorišč je te dni gostoval orkester ABC (njihov pop album The Lexicon of Love iz leta 1982 še vedno velja za enega prestižnejših pop albumov), ki ga je vodila z oskarjem in grammyji nagrajena Anne Dudley. Poleg njih je bil še pevec Martin Fry. Kombinacija, ki je napovedovala prijeten večer. Pravzaprav bi tudi bil, če le ne bi bilo tistih, ki so nenehno skakali naokoli, se slikarili in pošiljali selfije. Kolega Aleksandar Dragaš - Sale je pravzaprav najbolje opisal vzdušje: »Kot da smo na kolodvoru in se dolgočasimo, ko čakamo vlak ali avtobus. Neokusno.«
Vse bolj se dozdeva, da obiskovalci, namesto da hodijo na koncerte, jih poslušajo in spoštujejo nastopajoče, koncerte dojemajo zgolj kot družabne dogodke, na katerih je pomembneje biti viden, se ozirati in kazati s prstom na tega ali onega znanega iz kakšnega resničnostnega šova ali še bolje na tisto, ki se je pravkar vrnila z novimi, plastičnimi prsmi, nosom ali ličnicami, kot pa poslušati glasbo in v njej uživati.
In tako bo vse dotlej, dokler bo v kulturi osrednjo vlogo igrala nekultura.
