Tiskane izdaje
Živahen večer je bil. Gneča pravšnja, tudi zrak ni bil pretirano prežet z nikotinom. Lokal, tam nekje ob glavni ulici v Zagrebu, je slavil prvi rojstni dan. »Pridi, se bomo malo družili. Glasba? V živo!« mi je dejal lastnik in podkrepil vabilo z napovedjo živahnega dogajanja.
V Zagrebu zasebnih zabav ne manjka. Posamezniki najamejo lokal, povabijo goste, najamejo glasbenike, zastrejo okna, na vrata prilepijo napis »zasebna zabava« in veselje se začne. Do jutra ali še dlje. No, če že prej ne gre kaj po zlu, na vrata (malce močneje) pa potrka mož postave. Pozneje organizator pove, kako je vse skupaj prijavila soseda, ki pač ne more spati, zazdelo pa se ji je, da »neki sumljivi ljudje hodijo noter in ven iz lokala«.
Imajo pa zasebne zabave svojo posebnost. Kar veliko znanih in zelo znanih hrvaških glasbenikov se namreč zelo rado odzove »ustreznemu« vabilu organizatorjev zasebnih zabav. Beseda ustrezno pomeni, da ne bo pomote, vrednotenje; to pa znaša med nekaj sto do tisoč in še več evri. Plačilo po dogovoru; lahko v kunah, še najraje pa v evrih, prosim! In brez fotografiranja, prosim!
Tako ni nič presenetljivega, ko povabljence za mikrofonom pozdravi glas, znan z naslovnic ali televizijskih zaslonov, in začne svoj program.
»Do včeraj sem prepevala na zasebnih zabavah,« je pred kratkim priznala ena od ta hip bolj znanih hrvaških mladih pevk v pogovoru za eno od revij, ki popisuje dogajanje na televizijskoestradnozakulisnem prizorišču.
Lokacije zasebnih zabav so različne. Zasebna stanovanja, seveda, tista, ki merijo precej več kot sto kvadratnih metrov, zasebne hiše, ki se lahko pohvalijo z velikimi terasami, po možnosti z bazen(čk)om, tudi šotore znajo najeti nekateri, da sebi in znancem pripravijo sanjsko zabavo. Še najraje pa mladi in srednje mladi najemajo lokale. In znane glasbenike.
Tam daleč na jugu, v Makedoniji, zasebnih zabav tudi ne manjka. Veliko več jih je v Beogradu, kjer so − zakon. Če ne pripraviš zasebne zabave, na kateri ti ne prepeva ta ali ona oziroma ta ali oni, ki kraljuje na naslovnicah tabloidov, pač ne obstajaš. Vsi, ki kaj veljajo v svetu selfijev, tabloidov in podobnega vzporednega sveta, pač morajo biti tam ali poskrbeti, da vsi, ki kaj veljajo, pridejo k njim. Cena? Malenkostna in niti ne igra vloge. Saj jo plačujejo starši, ki so že bili glavni junaki na straneh črne kronike ali bodo to kmalu postali.
V Zagrebu, tako mi pravijo poznavalci, je čedalje več zasebnih zabav. In ena takih je bila tudi nedavna. Zabava kot zabava. Druženje, spoznavanje. Tam, v kotu pa dva glasbenika, ki sta neumorno preigravala hrvaški rock. Od preteklosti do sedanjosti. Od skupine Film, Aerodroma, Azre, Parnega valjka, Neki to vole vruće, E. T.-ja, Draga Mlinarca ... Glasbe iz kakih drugih logov ni bilo slišati. Da bi ju prosil za kakšno pesem skupine September ali Lačni Franz, si nisem upal.
In tako sta igrala in preigravala do konca in še malo dlje v jutro. Za nasvidenje pa − še ena hrvaška.
Tudi v Sloveniji ne manjka zasebnih zabav. Živahnih! Ena redkih razlik v primerjavi s hrvaškimi pa je, da v Sloveniji na njih glasbeniki začnejo svoje instrumente uglaševati s kakšno angleško ali ameriško pesmijo, nato pa − največkrat do konca in naprej − nadaljujejo z dalmatinskimi!
