Tiskane izdaje
Med fotografijami kar sto zvezdnic, nekatere si ta naziv nemara zaslužijo, ki so zgrožene spoznale, da je nekdo dostopil do njihovih zasebnih fotografij, sta tudi Kim Kardashian in Rihanna. Rop njihovih podob se je zgodil prek iclouda. Tehnološki »oblak« omogoča strežnik nekje tam za sedmimi gorami v Severni Karolini, čeprav bi bil lahko v Brežicah, na primer. Oblaki sicer že sami po sebi niso nekaj, v kar bi človek polagal vredne stvari kot v nekakšen sef. Dragoceni meč je v pravljicah zapičen v skalo, in ne v oblak. Nomen est omen?
Ne kradi, piše v vseh knjigah, od verskih do otroških, in kraja je res nespodobna reč, ki ima neprijetne posledice za vse vpletene. Vendar pri zvezdnicah obstaja pomenljiv pomislek. Pogosto gre za osebe, ki ti vsak dan, če to hočemo ali ne, prek svojega instagrama ali spleta molijo v očesno zrklo svojo zadnjico, dojke, noge, nohte ... in to zelo od blizu, da ne bo pomote. Zakaj pa ne, kar je lepo, ni grdo. Če jih slučajno spregledamo v revijah in na spletu, bodo zagotovo na gigantskih plakatih. Za toliko denarja, kolikor ga mi prav gotovo ne bomo videli od blizu v tej reinkarnaciji. Bo držalo, kakor tudi to, da se človek nenehnega vsiljevanja določenih podob, čeprav so namenoma pornografizirane, preprosto zasiči. Namesto dražesti pa pogosto te podobe vzbujajo kvečjemu odpor. Kajti prej ali slej se mora opazovalec vprašati: Kaj mi pravzaprav s svojimi podobami te osebe sporočajo? Da so lepe? Mlade? Poželenja vredne? Marsikdo se bo strinjal. Zdaj pa se lahko premaknemo k naslednjemu poglavju.
Kot je na moje vprašanje odgovoril Delov specialist za tehnologijo Matjaž Ropret, je dobro geslo ključno, če želimo poskrbeti za varnost naših podatkov. So torej okradene napisale geslo hollywoodstar ali 1234? Drugo prav tako pomembno vprašanje, na katero je namignil − zakaj bi pravzaprav osebe s statusom zvezdništva tvegale, da se jim kaj takšnega zgodi? Oziroma zakaj tako neprevidno ravnajo s svojimi (golimi) fotografijami v icloudu? Prav res, če jih vneto fotografirajo, ko gredo v trenirki do smetnjaka, česar se vsak dan sproti zavedajo, kako silovito zanimanje mora biti šele za bolj eksplicitne podobe njihove zvezdniške kože.
V omenjenem primeru, ko gre za hollywoodske igralce ali pevce s tako imenovane A-liste, kar pomeni, da imajo milijone in nagrade, ter vse od osebnega sprehajalca psa do negovalca kodrov las, trenerja, pedikerja, osebnega stilista, šoferja, kuharja, varnostnika, odvetnika, agenta in osebo za stike z javnostjo, kako to, da ne plačajo za njih omembe ne vredno vsoto za zaščito osebnega računalnika in telefona? Najbrž bi bilo to treba vprašati njihove predstavnike za medije, ki so trenutno »zgroženi nad grobim posegom v intimnost«.
Nekatere komentatorke protestirajo, češ, zakaj ne napadajo tudi moških, temveč le ženske, ampak kakšnih dvajset let po uveljavitvi trde pornografije v kioskih prvošolcem na očeh je to spoznanje prišlo z rahlim zamikom, se zdi. Čeprav še pomnim, kako je bilo hrvaško ljudstvo nasmejano ob golih fotografijah nogometne reprezentance. Očitno se nogometaši manj slikajo goli s telefonom. Vendar to pomeni zgolj to, da se jim bolj izplača brcati žogo, kot se fotografirati v tako imenovanih zapeljivih pozah. Ženske pa je bil določen del družbe pripravljen dobro plačati, da se slečejo. Seveda, če so ustrezale določenim standardom.
Kaos dvojnih meril je pravzaprav edino merilo zvezdniškega miljeja. Mar jih ni vsaj polovica od njih stopila na pot »prepoznavnosti« ravno tako, da je odvrgla svoja oblačila? Najmanj to, ker »izgubljeni« posnetki spolnih odnosov niso tako redki dandanes. Kaj pa je slavnim in lepim, da se morajo še med seksom snemati in fotografirati, čeprav so pod žarometi tako ali tako ves dan, pa najbrž ne ve niti njihov terapevt.
Morda bi vsi morali bolj pozorno prisluhniti besedam političnih disidentov, kot je Julian Assange, ki je že pred tremi leti opozoril, da smo, po domače povedano, nasankali, če uporabljamo iphone, gmail in blackberry.
Zanimivo je, da se ženske zgražajo nad grobim posegom v zasebnost, moški nemara tudi, zraven morda se hahljajo, nihče pa ne udari po mizi in vpraša elektronske vélike šefe, kako skrbijo za varnost svojih, bojda pametnih izdelkov. Kakor lahko sami v trenutku ugotovimo, nismo pametni, človeško trpljenje je na vsakem koraku in še vedno ga razvozlajo le izjemno redki. Telefon pa naj bi bil pameten? Ne bo šlo.
Danes je v Guardianu filozof Slavoj Žižek opozoril na sistematično zlorabo deklic, ki so jo izvajali pakistanski priseljenci v Veliki Britaniji. Lani pa je odmeval primer tamkajšnjega zvezdnika Jimmya Savila, ki je imel najvišja državna odlikovanja, kruto pa je zlorabljal na stotine otrok in celo mrtve, skupaj s svojimi vplivnimi pajdaši. Da ne govorimo o dolgoletnih pedofilskih zločinih Katoliške cerkve in posameznih muslimanskih skupnosti, kjer zverinsko obrezujejo deklice.
Na vsakem koraku mučenje žensk in strahotna zloraba. Poleg manjše plače, seveda. Absolutno je za tem patriarhat. Kako pa ga podpiramo ženske? To je ključno vprašanje. In za koga ali kaj se slikamo, komu želimo ugajati in zakaj? Kraja nekaj fotografij je le delček celotnega albuma fotografij iz našega življenja.
Kje so bile te bogate ženske, ko so posojale obraz in telo za blagovne znamke, ki izkoriščajo delavce in močno škodujejo naravi? Ali sodelujejo z industrijo, ki propagira vojne? Ali to ni kraja?
Tudi prizanesljivi pisci povedo, da je vendarle pametno dobro premisliti, preden gole fotografije naložiš »nekam tja« v oblak. Sicer pa bogati ostajajo bogati, še nikoli jim ni resno škodila ena objava gole fotografije več. Za »navadne« žrtve pa se šele po letih zlorab zganejo sodni mlini, ki meljejo, ko so zločinci že mrtvi.
Na koncu je za filozofijo zanimivo tudi vprašanje, kdaj je sto golih zvezdnic nam ukradlo zasebnost in intimnost doživljanja samih sebe. Kajne?
