Tiskane izdaje
Pred dobrimi 14 dnevi so bili v brežiškem sprejemnem centru zadnji begunci. Naslednji dan so ga izpraznili. Razširila se je govorica, da bodo center zaprli in poiskali drugo lokacijo. Prehitro sem se veselil. Brežiški sprejemni center ostaja odprt in ga bodo ob večjem prihodu beguncev ponovno napolnili. Pred dobrimi 14 dnevi so ljudje upali, da se bo življenje v državi vrnilo v »stare tirnice« (kot se je takrat marsikdo izrazil). To se verjetno ne bo zgodilo. Od takrat pa je minilo premalo časa, da bi lahko opravili temeljito analizo in refleksijo preteklega dogajanja. Dejstvo pa je, da se je naš svet začel spreminjati. Mehurček, v katerem smo do zdaj živeli, je počil. Ne moremo se več pretvarjati, da Slovenija ni del humanitarne katastrofe. Rana sveta se je odprla pred našimi (slovenskimi in evropskimi) vrati, in namesto da bi se jo trudili oskrbeti, jo puščamo odprto, da se bo še dodatno zagnojila.
Večina medijev poroča o begunskem valu, ki pljuska v Evropo, o begunski krizi, ki jo rešujemo prepočasi, in o gradnji zidov oziroma tehničnih ovir, ki bodo ogradili naš votli mir. Slovenske politične stranke tekmujejo v nabiranju političnih točk; lokalni politični veljaki sklicujejo izredne seje ter zahtevajo takojšnjo sanacijo škode, ki je nastala; država pa se pred Brusljem tolče po prsih, kako humano in učinkovito ravnamo s prebežniki. Mimogrede, na dan, ko se je brežiški sprejemni center zaprl, je Slovenija postala nova članica Sveta Združenih narodov za človekove pravice. Na zadnji dan, ko je v Brežicah daleč pred očmi javnosti kršila človekove pravice. Za poročanjem o begunskem valu, begunski krizi, gradnji žične ograje z nameščenimi britvicami, »uspešnem soočanju s krizo« in mnogih drugih udarnih naslovih pa se skrivajo krute zgodbe ljudi, ki bežijo; ki so jim ubili starše, brata, sestro, otroka; ki so izmučeni in bi zgolj radi prišli na cilj; katerim dodatno večamo stisko z zapiranjem. Ljudi, ki jim pravimo begunci ali migranti ali prebežniki.
Ni vseeno, kako nekoga imenujemo. Iz beguncev so ljudje hitro postali migranti, pri čemer se obnašamo do drugih, kot da nimajo pravice prečkati našega ozemlja, kaj šele »vdirati v naš hram demokracije«. V Sloveniji je marsikdo hitro prevzel vlogo žrtve in begunce simbolno oropal te vloge. Ne priznavamo jim vloge žrtev, temveč zaradi strahu dvomimo o njihovih namenih. Mi smo žrtve, oni pa so tisti, ki nas želijo »posiliti z islamom«. Zato uporabljamo izraze, rezervirane za naravne katastrofe (val, reka, pljuskniti, rast ograje, kriza itd.). Ne vidimo več ljudi, temveč zgolj kotaljenje skal proti našim domovom. Zato se obnašamo, kot da je k nam vdrl roj kobilic, pred katerimi se moramo boriti z vsemi sredstvi in na vse načine. Drugače bodo te kobilice uničile naš pridelek, zastrupile našo zemljo in posledično skalile božji mir, ki vlada na sončni strani Alp.
A tovrstno obnašanje nekaterih sodržavljanov in sodržavljank ob množičnem prihodu beguncev niti ni tako presenetljivo. Gnev, ki so ga v času finančne in družbene krize zadrževali v sebi, lahko zdaj končno sprostijo na nič krivih ljudeh, ki zgolj prečkajo našo državo in v večini nočejo ostati pri nas. V teh ljudeh so našli grešnega kozla za vse svoje težave in ob sproščanju najrazličnejših fašističnih, rasističnih in drugih sovražnosti čutijo katarzične sunke, ki pa jih nikakor ne bodo očistili.
Vse skupaj spominja na strašni čudež Apolonija iz Tiane, ki je rešil Efežane pred epidemijo kuge, pri čemer so Efežani kamenjali nič krivega berača ter se očistili notranjih napetosti. Prvi kamen so na begunce že vrgli, in ker je prvi kamen zgled, z lahkoto sledijo tudi drugi. Tako mečejo kamne tudi v obliki izgovorov, da bi zavrnili njihovo pravico do bega − od tega, da begunci za seboj puščajo ogromne količine odpadkov, do tega, da uporabljajo najnovejše mobilne telefone, zavračajo hrano, so dobro oblečeni. Rasizem se skriva v marsikaterem odgovoru in najrazličnejših oblikah. Tovrstni rasizem in sovraštvo pa je treba brez obotavljanja zavrniti in obsoditi.
Foto: Aleš Oven
Redki mediji vidijo v množici posamezne ljudi. Na trenutke se zdi, da nekateri mediji kar tekmujejo v dramatičnosti poročanja in uporabi izrazov, s katerimi povečujejo strah med ljudmi (islamistična grožnja, nove begunske poti, zajezitev vala, še več beguncev, ekonomski migranti, vračanje, ogrožanje krščanskih vrednot itd.). Ko smo sposobni videti posameznega človeka, smo sposobni prisluhniti tudi njegovi zgodbi in njegovemu trpljenju. Evropa se obnaša, kot da je v njen prostor vdrl roj nevarnih kobilic, ki ga je treba tako ali drugače zajeziti, na drugi strani pa trdi, da večinoma uspešno obvladuje situacijo. Na eni strani znamo zelo hitro postaviti ograjo, ne znamo pa zagotoviti humanega sprejema ljudi, ne znamo jih ustrezno namestiti, nahraniti in oskrbeti.
Sprašujem se, zakaj mediji niso poročali o stanju v brežiškem centru za begunce, kjer so približno deset dni vladale sramotne izredne razmere, ki jih lahko do določene mere primerjamo s koncentracijskimi taborišči iz časov, za katere smo mislili, da so za evropska tla minili. Tudi zdaj bi morali reči »Nikoli več!« Ko sem bil prepričan, da je po desetih dneh nečloveškega ravnanja z ljudmi, ki iščejo zatočišče, nastopila streznitev in bi v vseh teh tednih lahko sprejeli ustrezen načrt reševanja nastalih situacij, je naša država v imenu varnosti ponovno pripravila brežiški sprejemni center in v imenu varnosti na bližnjo mejo postavila tehnične ovire. Se v primeru madžarskega fašističnega spopadanja s prebežniki in njihovem ograjevanju nismo ničesar naučili? Iz brežiške izkušnje se morda nočemo učiti, saj nam nihče še ni tako močno potrkal na vest, da bi karkoli spremenili. Je treba vedno opozoriti, da se človekove pravice kršijo, ali bi morali kot razvita demokracija (kot se radi imenujemo) sámo deklaracijo imeti na najvišji stopnici naših vrednot?
Rdeči križ ima od države na podlagi zakonske podlage javno pooblastilo za usposabljanje bolničarjev in organizacijo ekip prve pomoči, ki med drugim zagotavljajo pomoč ogroženim in prizadetim ljudem (ne glede na nacionalno, versko ali drugo pripadnost). Ena od nalog Rdečega križa je tudi seznanjati javnost z mednarodnim humanitarnim pravom in širjenje načel svetovnega humanitarnega gibanja kot tudi opozarjati na kršitve. Z namenom, da se kršitve ne bi ponavljale. V tem smislu smo humanitarci pristranski, saj se moramo vedno postaviti na stran spoštovanja in zagotavljanja človekovih pravic in ohranitve osebnega dostojanstva.
Foto: Aleš Oven
V nedeljo, 25. oktobra, sem se kot bolničar Rdečega križa prvič soočil z begunci v brežiškem sprejemnem centru. Ko sem vstopil v ograjeni prehod, ki so ga varovali policisti in vojaki, so se vame zazrle prestrašene oči prezeblih in utrujenih ljudi. »Postal si pepelnato siv,« mi je kasneje pripovedoval prijatelj Aleš, sam pa jih nisem mogel gledati v oči. Čustva sem moral hitro zamrzniti in se osredotočiti na svoje delo. Tisti dan so prihajali novi in novi avtobusi z begunci, ki so po varovani poti odšli v zagrajeno taborišče. Nato so jih čez več ur (tudi čez kakšen dan) odpeljali dalje in pripeljali nove. Na vrhuncu se je v njem trlo več tisoč ljudi. Niso vedeli, kaj jih čaka. Niso dobili ne pojasnil ne odgovorov. »Kaj je naš zločin? Zakaj nas zapirate kot živali? Samo naprej bi radi šli. Kdaj bomo lahko šli?« Nisem imel odgovorov. Nihče ni imel odgovorov. Ne policija, ne civilna zaščita, nihče. Kar je samo odsevalo slabo koordinacijo.
Zato zaprti begunci velikokrat po več ur niso dobili ne hrane ne vode. Ponoči se je temperatura spustila do skoraj nič stopinj, na nas pa je padla vlaga, ki je včasih vztrajala še vse dopoldne. Bilo je vlažno, odej je bilo premalo, kaj šele hrane in vode. Tisti, ki so dobili odejo, si par ur pozneje z njo niso mogli več pomagat, saj so bile vse premočene zaradi vlage. Zaradi velikokrat neustreznega razdeljevanja hrane in vode so se vneli pretepi in nastale so hujše poškodb. V teh primerih so posredovali policisti in jih razgnali s solzivcem, če ne bi bile poškodbe še hujše. Marsikatero zdravstveno težavo in zaostrovanje že tako izrednih razmer je povzročila naša »odlična koordinacija in obvladovanje razmer«. Hočemo biti všečni Bruslju ali zgolj lažemo sami sebi?
Bolničarji Rdečega križa smo skrbeli zgolj za najbolj obnemogle, čeprav bi skoraj vsi potrebovali nujno medicinsko pomoč. Ljudem nismo smeli deliti hrane (bolničarji morajo namreč skrbeti zgolj za nudenje prve pomoči, prostovoljci Rdečega križa skupaj s prostovoljci preostalih organizacij pa skrbijo za razdeljevanje hrane in oblačil), ker je nismo imeli za vse in bi nam lahko situacija ušla izpod nadzora. Sram me je bilo, ker so bili ljudje pred menoj lačni in žejni, jaz pa jim nisem mogel pomagati. Hrano so delile druge organizacije in prostovoljci. Naše naloge so vključevale nenehno pregledovanje terena, kar je pomenilo, da smo v parih hodili v ograjene prehode ter se odzivali na klice nesrečnih ljudi. »We need doctor! My child sick!« (Potrebujemo zdravnika! Moj otrok je bolan!)
Marsikoga smo potegnili iz ograde, ga na hitro oskrbeli in ga nato vrnili med nesrečnike. Velikokrat so bili ljudje zgolj dehidrirani, lačni, utrujeni; še večkrat pa je šlo tudi za različne infekcije, šokovna stanja in druge hujše primere, ki so zahtevali ambulantno oziroma bolnišnično zdravljenje. Veliko zdravstvenih težav, ki so jih imeli zaprti ljudje, smo mi povzročili. Slovenci, ki se tako radi tolčemo po prsih, da obvladujemo razmere. A na tem mestu je treba poudariti, da brez prostovoljcev (RK, Adra, Karitas, ZN ...) naša država tako množičnega prihoda ljudi ne bi obvladala. Situacija je bila rešljiva predvsem zaradi prostovoljcev. Pika. Medicinsko oskrbo v Sloveniji so nudili tudi prostovoljci iz Slovaške, Češke, Madžarske, Avstrije. Hvaležen sem bil za medicinsko osebje iz organizacije Zdravniki brez meja. Hvaležen sem bil za vsakega tujega prostovoljca in prostovoljko, ki je naši državi priskočil/-a na pomoč.
V Brežicah so vladale izredne, skoraj vojne razmere. Ne zaradi vojakov ali policistov, ki so nam pomagali, temveč zaradi slabe organizacije. Pri vsem skupaj sem vesel, da ni bilo smrtnih žrtev. Bolničarji Rdečega križa smo sprva ljudi oskrbovali na golih in mrzlih tleh, ki smo jih za silo prekrili z odejami. Po vlažni noči so se morale najprej posušiti na soncu, nato pa smo jih lahko znova uporabili. Preden smo po skoraj tednu dni dobili kontejnerje, so bili hrana, sanitetni material, oblačila in zdravila kar zunaj v kartonastih škatlah. V kontejnerje smo spravili najnujnejše stvari, večino prostora pa namenili za otroke, da so se vsaj malo ogreli.
Kot sem omenil, nismo smeli deliti hrane, a smo lahko pomagali zgolj tako, da smo nekatere potegnili iz množice, jih oskrbeli v našem štabu s prvo pomočjo, vodo/čajem ali toplim mlekom za dojenčke, banano, kosom kruha ali keksi, nato pa smo jih morali vrniti nazaj. Najbolj obnemogle in s hudimi težavami smo poslali v ordinacijo, kjer so nato presodili o nadaljnji bolnišnični oskrbi. Ves čas smo morali paziti na material, hrano in odeje, saj smo vedeli, da je v ogradah ogromno ljudi, ki potrebujejo vse to. A vsem nismo mogli pomagati, ker vemo, da so tisoči še na poti in bi nam vsega zmanjkalo. Nismo sprejemali ravno lahkih odločitev in marsikdo bi nas označil za nečloveške.
Poleg vsega tega je prihajalo tudi do ločitev družin. Poškodovanega ali zelo bolnega človeka (oziroma otroka) so zdravniki poslali v bolnišnico, del družine pa je ostal v ograjenem prostoru. Marsikdaj se je to zgodilo pred popisom, zato so se izgubili. Tak je bil primer 15-letnega fanta, ki je skupaj z mlajšim bratom čakal v ograjenem prostoru, njegovi starši pa so bili v bolnišnici. Ni vedel, kaj bo z njim. Oba sta bila prestrašena. Nekako smo prek policije našli prostovoljce Unicefa, da so organizirali iskanje. Ne vem, ali so se našli. Delali smo tudi po lastni presoji. Prosili smo policiste, ali lahko družina bolnega otroka počaka zunaj ograje, da se ne bi slučajno zgrešili.
Tisti dan sem v Brežicah delal 15 ur. Večina ljudi ni navajena na takšne prizore in televizija skoraj nikoli ne more odsevati realnosti. Tudi sam nisem bil navajen na to. Že na terenu sem se zlomil. Jok za kontejnerjem, ker nočeš obremenjevati nikogar. Jok zaradi ljudi, ki so zlobni do drugih ljudi. Jok zaradi ljudi, ki želijo ubiti druge ljudi. Jok zaradi vseh naših nestrpnežev in zlobnih komentarjev, ki ne zmorejo kančka empatije; ki ne zmorejo videti človeka v stiski; ki bi se najraje ogradili v naš božji kurnik in čepeli na svojih jajcih, medtem ko bi ljudje zunaj tehničnih ovir umirali na bodeči žici.
Foto: Aleš Oven
V Brežicah sem bil tudi 28. oktobra. 12 ur. Vsak od nas se drugače spoprijema s tovrstnimi situacijami. Nekatere bolničarje in bolničarke zvije v želodcu, drugi videno kanalizirajo skozi pogovor, tretji imajo svoj način predelave. Moj kanal je jok. Ko držiš v rokah desetmesečnega dojenčka, ki so mu mamo pred kratkim ubili v Siriji in je oče zaradi vojne pobegnil v Evropo, ne moreš ostati brezbrižen. Dojenček ni bil previt štiri dni, ker ga oče ni imel s čim previti. V rokah je imel zgolj tega dojenčka in nič drugega. V ogradi sta bila skoraj ves dan. Ko gledaš majhne otroke, ki vrtajo vate s prestrašenimi pogledi. Ko te za rokav pocuka otroška roka in pokaže na usta in trebuh, da je lačen, nato pa pokaže na kup hrane in vode, ki je več ur stala pred ogradami, kot da smo z njo izzivali potrpežljivost zaprtih ljudi. Ko iz množice potegneš dečka v pižami in ga poskušaš ogreti, da bi mu vročina padla. Ko preprečiš hujše poškodbe in tudi smrtne žrtve zaradi šokovnih stanj, ki jih povzročajo dehidracija, mraz, izčrpanost. Ko ti bolničar iz Sirije pred nos pomoli svojo izkaznico in te postane sram, ker se nate zgrne vsa teža države. Ko so v ogradi zaprti čisto vsi, hendikepirani na vozičkih, dojenčki, starci, otroci ... brez izjem. Ne moreš ostati brezbrižen.
Zato je na eni strani treba poudariti, da smo bili bolničarji tisti, ki smo preprečevali najhujše. Na drugi strani pa bi vsi skupaj morali zahtevati dokončno zaprtje brežiškega centra brez možnosti odprtja. Država lahko najde druge alternativne možnosti. Možnosti, ki bodo upoštevale načela mednarodnega humanitarnega prava in spoštovanje človekovih pravic, s poudarkom na človekovemu dostojanstvu. To pomeni, da moramo poskrbeti, da bodo ljudje na toplem, da bodo imeli dostop do hrane in vode, da jih ne zapiramo v ograjene prostore, ki nimajo zaščite pred mrazom in dežjem, ter s tem ne ogrožamo njihovega (in našega) zdravja.
V državi je kar nekaj zapuščenih objektov, ki bi jih lahko uporabili. Oskrbo in popis bi lahko razpršili po državi in bi lažje obvladali situacijo. Ni dovolj človeških virov? Če bi misel na finančne posledice postavili na stranski tir, bi morda hitreje prišli do ustreznih rešitev. Če ljudje med razpravami ne bi postavljali vprašanj, koliko bodo s tem zaslužili, bi hitreje prišli do rešitev. Če bi se vsi skupaj odzvali klicu na pomoč, bi olajšali marsikatero stisko. Samo policisti in vojaki na meji te humanitarne katastrofe ne bodo mogli uspešno obvladati. Ker v prvi vrsti ne gre za varnostno, temveč za humanitarno vprašanje.
Na mejo in v sprejemne centre se bom vračal. Ker sem se kot bolničar zavezan odzvati klicu na pomoč. Kot bom tudi opozarjal in seznanjal ljudi na naraščajoče fašizem, ksenofobijo, sovražnost in nestrpnost, ki že nekaj časa tlijo na evropskih tleh. Ker še zmeraj verjamem, da lahko obrnemo ta vrtiljak norosti v drugo smer in ker si vsi zaslužimo drugo priložnost. Ker so ljudje v stiski zgolj ljudje v stiski.
Lahko kogarkoli pokličemo na odgovornost zaradi tega, kar se je dogajalo v Brežicah? Namesto da se vrtimo v krogu obtoževanja in kritike, se je smiselno obrniti h konstruktivnemu reševanju situacij, saj je manevrski prostor za usklajeno in boljše delovanje v velikem obsegu še neizkoriščen. A da bomo v imenu varnosti ogradili državo, je v tem trenutku slaba izbira. Varnost je lahko tudi izgovor, saj marsikdo želi z begunsko krizo utrditi strah med ljudmi. Če Evrope ni zlomila finančna kriza, ki se je kasneje zrasla z družbeno, zdaj nekateri upajo, da jo bo begunska kriza. Govoriti o krizi in širiti strah je eden od načinov za vstop v Orwelov roman 1984. Naomi Klein v Doktrini šoka razpravlja ravno o tem. Države v času izrednih razmer, ko se med ljudmi utrdi strah za lastno varnost, sprejmejo marsikatere škodljive ukrepe, ki krčijo njihovo polje svobode. Eden od teh je tudi naše spreminjanje zakona o obrambi po hitrem, in ne skrajšanem postopku. Nevarna in nepotrebna poteza, zaradi katere lahko v prihodnosti nastradamo vsi državljani in državljanke. Če se zgodovina rada ponavlja, se rada tudi obrne. Tudi v meni se širi strah. A ne pred muslimani, begunci, prebežniki ali migranti. Temveč pred našimi prestrašenimi Evropejci, ki v imenu varnosti in strahu gradijo zidove, širijo predsodke in netijo konflikte. Zato upam, da se v bližnji prihodnosti ne bomo mi spraševali »kaj je naš zločin?«.
Za konec bi rad poudaril, da ne gre za golo kritiko države in drugih institucij zaradi kritike same, temveč za opozorilo, da se v prihodnje tovrstne prakse ne bi dogajale. Napake se dogajajo in se bodo dogajale, a če jih bomo nekritično ponavljali, to ne bodo več napake, temveč ustaljene prakse kršitev. Dejstvo je, da bomo kljub potenciranju sovraštva na eni strani in neskončnim razpravam na političnem in diplomatskem parketu na drugi v prihodnjih tednih in mesecih soočeni z ljudmi, ki bežijo, migrirajo, se selijo. Kot so se skozi zgodovino že tolikokrat. Rdeči križ in vsi njegovi pripadniki in pripadnice morajo med drugim opozarjati tudi na škodljive prakse z namenom, da jih v prihodnje preprečimo. Ne zato, ker bi želeli škodovati državi, temveč ravno nasprotno. Pomagati ji želimo pri humanem obvladovanju razmer. Le rahel skok v zgodovino bi nas moral strezniti, saj lahko vidimo podoben vzorec, ki je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja napovedoval hude vojne konflikte, ki so od nas oddaljeni zgolj dobrih 70 let. Očitno premalo, da bi ta vzorec poskusili preprečiti. Vzorec, ki se nam pred očmi vrti že več kot deset let. Bomo torej začeli kričati Raus! ali pa se bomo končno začeli obnašati kot ljudje, ki imamo samo eno Zemljo, vsi pripadamo isti vrsti in imamo samo še eno priložnost. Zadnjo.
***
Gre za avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno stališč Rdečega križa.
