Tiskane izdaje
Vsi vemo, da je nekaj narobe, a se tolažimo s tem, da so za to pristojni agencije in uradi zagotovili, da ni neposredne nevarnosti za zdravje. Kot smo se potolažili s podatkom, da globalnega segrevanja v resnici ni.
Beremo, gledamo, a ko bi bilo treba nekaj storiti, se zapremo, pomislimo na lastne stolčke, na delovna mesta, ali relativiziramo, češ, saj ni tako hudo. Ti ali oni gotovo pretiravajo.
Če danes bereš knjigo Eduarda Galeana iz leta 1973 Odprte žile Latinske Amerike, ki je pred leti izšla v slovenskem prevodu (Sanje), deluje kot udarec v želodec. Dobesedno se zgroziš nad tem, kaj so multinacionalke v povezavi s takratnimi vladami naredile Latinski Ameriki. Vsem na očeh. Podobno je z večino držav tretjega sveta. Knjigo Odprte žile Latinske Amerike omenjam zato, ker sem bila kar nekajkrat v teh deželah in govorila s tamkajšnjimi ljudmi − in ker je ta knjiga srhljivo ogledalo, šolski primer za to, kar se počasi, bolj perfidno, prikrito dogaja tudi v Evropi.
Pred dobrim letom sem v kolumbijski Bogoti govorila s Camilom Bonillo, v Bogoti rojenim sociologom in aktivistom kolumbijsko-hrvaškega rodu.
Delal je z brezdomci, z zaporniki, kot vodja misije organizacije Zdravniki brez meja, za najrazličnejše državne organizacije (kot je Kolumbijski 'varuh človekovih pravic') in nevladne humanitarne organizacije v vojnih žariščih Kolumbije, ki so zagotavljale pomoč vojnim žrtvam in beguncem. Kot opazovalec pri Defensiora del Pueblo je bil tudi v Chocóju, v džungli, kamor so paravojaške skupine izgnale 30 odstotkov prebivalstva, da bi jim tako odvzele zemljo za sajenje monokulture za pridobivanje palmovega olja.
Po njegovem za stanje v Latinski Ameriki niso krive samo ZDA, ampak vrhovi posamičnih držav, ki podležejo pritiskom ali v dogovorih vidijo možnost za profit in za povečano oblast v državi. Tisti, ki vodijo države, so privolili v igro, je dejal. »To je pač državna politika, ki se uklanja tem neokolonialističnim težnjam.« Begunci s travmami zaradi vojnega nasilja, s katerimi je delal, so morali bežati zaradi zemlje. Zato, ker se je določena korporacija odločila, da bo na tistem delu države gojila monokulturo, palmovo olje, recimo. In tam so potem nastopile paravojaške organizacije, ki so zanje »uredile« in dokončale posel.
Predlanskim so imeli po celotni Kolumbiji množične proteste proti herbicidu Monsanta, ki je iz zraka desetletje škropil ilegalne nasade rastline koke, da bi jih kemično uničil, s tem pa je uničil vodne vire, plantaže kav in ogrozil življenje ljudi in živali. Povedal je, da je svetovna zdravstvena organizacija lani maja celo razglasila, da je glifosat, glavna sestavina herbicida, ki ga je uporabljal Monsanto z nazivom Roundup, kancerogen. Kar je jasno že dolgo časa. Za rakom umirajo kmetje, njihove družine in živali, polja kave so neužitna.
In tu se posel nadaljuje, tu nastopijo farmacevtske multinacionalke, je takrat razlagal Camilo Bonilla, ki ni govoril na pamet, saj je vrsto let delal tudi v organizaciji Zdravniki brez meja, videl požrtvovalnost zdravnikov, videl pa tudi resne sistemske napake in preizkušanje še ne testiranih zdravil. Zrasel je v revni četrti Bogote; njegova mama in oče sta kljub visokošolski izobrazbi morala delati po cele dneve, da so preživeli. Vzgojila ga je ulica, in to dobesedno, tam je videl vse, spoznal vse, je dejal. »Nikoli nisem mogel jesti, če sem videl, da je nekdo poleg mene lačen, da nekdo poleg mene brska po smeteh. Nisem hotel gledati takšnega sveta. Vprašal sem se, kaj lahko storim jaz.«
Zgodbo o Camilu sem zapisala zato, ker se redko vprašamo to preprosto vprašanje. Kaj lahko storim jaz?
Ves čas beremo o mogočnih lobijih velikih korporacij, gledamo dokumentarce o zanikanju škodljivega vpliva na okolje in ljudi, potvarjanje podatkov in meritev; o zastrupljenih delavcih na plantažah, zastrupljeni zemlji, vodnih virih, nato eno noč ne spimo, nekaj dni razmišljamo, poklikamo vse okoljevarstvene teme na FB-ju, si privoščimo nekaj strastnih ogorčenih kav s prijatelji − in to je naš domet.
Dr. Renata Salecl v svoji knjigi Tek na mestu parafrazira Lacana in se sprašuje, kaj je v človeku, da ves čas hrepeni po resnici, a ko jo ima pred nosom, pred njo zapira oči?
Zdaj se nam je, vsem na očeh, zgodil Kemis.
Ne vemo, kako bodo delovali strupi v zraku, strupi v vodi, strupi v zemlji. Izjave so nasprotujoče si.
Nekaj zdaj vemo.
Da je zdaj, kot opozarjajo vsi okoljevarstveniki z Urošem Macerlom na čelu, skrajni čas, da stopimo skupaj. Da začnemo gledati, spremljati in aktivno odločati o tem, v kakšnem okolju bomo živeli in kakšno vodo bomo pili. Da postanemo Davidi, ki se ne bodo več bali Goljata, ampak se bodo zavedli, da se mu skupaj lahko celo zoperstavijo. In da lahko celo zmagajo.
»Posameznik v boju proti mednarodnim korporacijam nima možnosti. Edino, kar lahko pripelje do zmage, je združevanje znanja in energije ljudi, ki jim ni vseeno, kako bomo živeli jutri,« je rekel Uroš Macerl v govoru ob prejetju Goldmanove nagrade v San Franciscu.
»Če misliš, da je povsem ok, če te stvar nič ne zanima, in si prepričan, da se bo sistem nadziral sam, si v hudi zablodi. Če ti vcepijo v glavo, da so za nadzor odgovorne inšpekcijske službe in da lahko zato ti mirno spiš, potem ne razumeš, kako deluje ta svet. Nobena institucija ne deluje brez nadzora civilne družbe!« je rekel kolegici Niki Vistoropski v zadnjem intervjuju za prilogo Dela Ono.
Podjetje Kemis je obratovalo s podpisom, da njegov obstoj ne bo imel negativnih posledic. V prihodnosti obratov, kakršen je Kemis, ne sme biti v naseljih niti ne ob vodnih virih. Tudi lakirnice avtomobilov na najrodovitnejši zemlji ne.
Naj zaključim z izjavo novinarskega kolega Primoža Cirmana, ki sem si jo sposodila iz njegove FB strani:
»Pravi Slovenci vedo, od kod jim preti največja nevarnost. Na Vrhniki je lani proti namestitvi beguncev v staro vojašnico protestiralo 200 ljudi.
Po zadnji ekološki katastrofi na Vrhniki, ki je uničila bližnji potok, za nekaj dni zastrupila zrak in sprožila nemalo vprašanj o vlogi države, je na protestni shod prišlo 60 ljudi. Civilna družba − ti si naša prihodnost.«
