Kaj se lahko naučimo iz rumenega tiska?

Ljudje stokajo od ganjenosti, ko jih razne Emme Watson, Angeline Jolie in Leonardi di Caprii spomnijo na vrednote, od feminizma do podnebnih sprememb.

Objavljeno
24. september 2014 14.38
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Najlažje je samo nakazati bruhanje, ko gre za rumeni tisk. Vendar obstaja več odtenkov rumene. Od takšne, spominjajoč na fekalije, do rumene, ki spominja na rože. Prav tiste najbolj dobrohotne rumene revije, ki ne iščejo povešenih dojk in družinskega umazanega perila ali zakopanih kosti, na prijazen način pokažejo, kako globoko v civilizaciji, pardon, kanalizaciji smo.

Kaj nam razkrivajo te dni?

Soproga nizozemskega princa Constantina, po imenu Laurentien, no, saj razumete, kronane glave − se je te jesenske dni okopala v enem od amsterdamskih kanalov. Zakaj neki? Da bi opozorila sodržavljane, naj se tuširajo samo pet minut. Razumete? Oni imajo gradove, jahte, fontane, bazene − mi se moramo štopati pod tušem. Ekologija za reveže je drugačna od ekologije za vladajoče. Treba se je kultivirano sprijazniti.

V sosednji državi, naši dragi Hrvaški, so jasno nakazali, da je pokal enako pokol. V smislu, da so takoj po maši teniškemu asu Marinu Čiliću, ki je osvojil Grand Slam, priredili zabavo za pokal z naslednjimi žrtvami pokola: 70 ovac in en vol. K temu so dodali še 700 kilogramov mesa. Na tej zabavi pokal = pokol jim je pel pevec, ki ima vzdevek po ameriški avtomatski puški Thompson, z ljubkovalnim vzdevkom »rezalnica«. Šport je zdrav na veliko več nivojih, kot bi si utegnili misliti.

Svet zabave nas informira, da se tudi tam marsikaj dogaja večplastno in hkrati. Vse spontano in iz srca. Na primer popevkarica Rita Ora je izdala nov glasbeni album in sočasno ustvarila kolekcijo oblačil, za miljonček ali dva, za blagovno znamko, ki je vodilna v izkoriščanju delavcev. Kako se nekatere stvari v življenju srečnežev prekrivajo, prav hecno.

Rumeni tisk nas še obvesti o moči odpuščanja, saj je zapisal, da je britanski princ Harry za trideseti rojstni dan dobil šestnajst milijonov dolarjev. Poleg tega še biografijo o tem, da je brat, sin in vojak. Nezaslišane sposobnosti za takšen profil osebe. In seveda velikodušno opravičilo, ker se je zabaval v srajici nekdanje SS s kljukastim križem na rokavu. Človek si zasluži tudi sprostitev.

Nič čudnega potemtakem, da v mnogo bolj resnem časopisu bralci komentirajo, da jim je še najbolj všeč francoska definicija plemstva, »če nisi videl giljotine, nisi pravi plemič«.

Vendar ne glede na zlobne jezike so njihovi odnosi z javnostjo in milijonska premoženja trdneje v sedlu kot v prejšnjih stoletjih. Ni naravnih sovražnikov, le rumeni tisk, njihov najboljši zaveznik.

Žal se tudi bolj poglobljeni mediji vse bolj nagibajo k čustvenim zanosom in opevajo nastope glavnih likov iz hollywoodskih dram v Združenih narodih. S tem je pa vse narobe, ali ni?

Ne! Ljudje stokajo od ganjenosti, ko jih razne Emme Watson, Angeline Jolie in Leonardi di Caprii ali pa George Clooney spomnijo na lepe vrednote, od feminizma do podnebnih sprememb.

Pripeljejo se v zasebnih letalih, letujejo na jahtah in skrbno zaviti v vato obilja milijonov dolarjev so najbolj neokusna izbira govornikov. Vsi so po čudežnem ključu tudi odlično fotogenični, delajo reklame za razne multinacionalke in fenomenalno govorijo angleško.

Niso pa, recimo, svojega življenja posvetili ali feminizmu ali ekologiji, vodili shodov, protestirali, ždeli z napadenimi v zasedenih stavbah ali pisali znanstvenih razprav, pesmi, se nemara pustili zasmehovati ali se celo z življenjem postaviti za to, da bi živeli, kar govorijo.

Ne bodimo malenkostni. Vzemimo rumene drobtinice z mize vladajočih in se hvaležno tresimo od navdušenja.

Imeli nas bodo radi.