Tiskane izdaje
Nisem zavisten človek, ampak zavidam Nemcem. Zavidam jim zaradi Angele Merkel.
Kanclerka je namreč naredila nekaj, kar je bilo v popolnem nasprotju z njenimi političnimi interesi. Vrata Nemčije je odprla skoraj milijonu beguncev, večinoma muslimanom, številnim iz krvaveče, v vojni razdejane Sirije.
Noben narod ne more sprejeti milijona beguncev, ne da bi to sprožilo strahove. Toda Merklova je imela moralni in politični pogum, da je to tveganje prevzela na svoje rame. Zdaj trpi posledice.
Prebivalci Mecklenburga - Predpomorjanskega, nemške dežele, od koder prihaja kanclerka, so ji zadali hud udarec. Njena stranka je na deželnih volitvah zdrsnila na tretje mesto, za socialdemokrate in skrajno desnico. To je bil uničujoč poraz, ki bi lahko napovedal, da bo Merklova izgubila naslednje volitve na državni ravni.
Kanclerka ni neumen človek. Vedela je, da bi znali ona in njena stranka plačati visoko ceno za odločitev glede beguncev. A jo je vseeno sprejela.
Res je tudi, da se je zanjo morda odločila iz povsem praktičnih razlogov. Nemci so starajoč se narod. Nobena vera jim ne zapoveduje, da morajo zaploditi več otrok, kot jih. Nemčija potrebuje več delavcev. Potrebuje tudi več plačnikov davkov, da bi lahko še naprej izplačevala visoke pokojnine svojim ostarelim državljanom.
Toda kljub temu noben normalen politik pri zdravi pameti ne bi v državo spustil tako obsežnega vala človeške bede. In noben drug evropski politik tega ni storil. Da bi se odločil za kaj takega, moraš imeti zelo visoke standarde moralnega prepričanja. Pri politikih, kasti, ki ni ravno znana po svojih visokih moralnih standardih, je to dejansko zelo redko.
Kot pravijo Nemci, Alle Achtung. Vsa čast kanclerki.
Pred mnogimi leti sem na neki steni v Kölnu prebral izjemno sporočilo. V bližini vhoda v tamkajšnjo čudovito katedralo so postavili velik pano in pozvali ljudi, naj na list papirja zapišejo svoje misli in pritožbe ter ga zalepijo nanj. Na enem od njih je bilo zapisano: »Hoteli smo pripeljati delavce, pozneje pa smo ugotovili, da smo pripeljali ljudi!«
To se danes dogaja tako v Nemčiji kakor tudi v drugih evropskih državah, ki so čez svoje meje spustile precej manjše število priseljencev.
Nemčija nima tradicije velikih vladark, kakršne so bile, denimo, angleška Elizabeta I., avstrijska Marija Terezija ali ruska Katarina Velika (ki je bila Nemka).
V Angeli Merkel, hčeri protestantskega pastorja, vidim pogumno, moralno, odločno žensko. Če bi nosil klobuk − sekularni judje ga ne nosimo −, bi ga snel pred njo.
To priznanje pa je uravnoteženo z gnusom, ki ga občutim ob omembi stranke, ki je Merklovo porazila na volitvah v Mecklenburgu - Predpomorjanskem. Alternativa za Nemčijo, ki je osvojila drugo mesto, je točno takšna stranka, kakršne preziram v vsaki državi, kjer se pojavljajo − skrajno desničarska, populistična, demagoška.
Rodil sem se v Nemčiji pred natanko 93 leti, ko je ekscentrični populist v Münchnu poskusil izvesti državni udar, ki sta ga zatrli lokalna policija in vojska. Ljudje, ki so takrat sledili Adolfu Hitlerju, so bili natanko takšna vrsta ljudi, kakršni so današnji volivci skrajne desnice v Mecklenburgu - Predpomorjanskem.
Adolf Hitler je pozneje vendarle prišel na oblast, sprožil svetovno vojno, ki je predčasno ugasnila na milijone življenj, in uničil Nemčijo (da holokavsta sploh ne omenjam). Prepričan sem bil, da se kaj takega v Nemčiji ne more ponoviti. Kjer koli drugje, tudi v Izraelu, toda ne v Nemčiji. Nemci so razumeli lekcijo. Niemals wieder. Nikoli več.
Kako lahko potem skrajno skrajnodesničarska, rasistična in ksenofobna stranka osvoji kakršno koli, čeprav relativno volilno zmago? Tudi če predpostavljamo, da so bili Hitler in nacisti nekaj posebnega, je to skrajno skrb vzbujajoč fenomen.
Človek ne potrebuje globoko zakoreninjenega judovskega kompleksa, da vidi rdečo luč, ki jo je to prižgalo. Priznavam, da sem presenečen in tudi nekoliko zaskrbljen.
V svojem življenju sem bil priča vzponu nacistov in pričakoval sem, da pred smrtjo ne bom doživel nič niti približno podobnega.
Toda Angela Merkel je še na oblasti in zdi se odločna, da bo še naprej sledila svojim zvezdam in politikam. Kot pravim, zavidam njenemu ljudstvu.
Ne verjamem pa, da kdor koli na svetu zavida Izraelcem premiera Benjamina Netanjahuja. Še več, če si zamislim politika, ki je čisto nasprotje nemške kanclerke, je to prav on. Merklova je moralna heroinja, Netanjahu je moralni strahopetec.
To se je jasno pokazalo v politični farsi, ki je v zadnjih dneh pretresla Izrael: Veliki šabatni železniški škandal.
Izrael je uradno »judovska in demokratična država«. Dobro, ni čisto judovska in ni čisto demokratična, a pustimo to za zdaj ob strani.
Kot judovska država je Izrael edina država na svetu, ki nima delujočega javnega prevoza na šabat; ta se začne s sončnim zahodom v petek in traja, dokler se na sobotnem večernem nebu ne prikažejo tri zvezde (mimogrede, na nebu nad Tel Avivom že od otroštva nisem videl nobene zvezde).
Šabat ima rada tudi večina izraelskih ateistov − država se umiri, večina nas lahko počiva in/ali se zabava. Toda dan počitka ima tudi pomembno pomanjkljivost. Kako lahko reven prebivalec, ki si ne more privoščiti avtomobila, na ta dan potuje do sredozemske obale, Galilejskega jezera, Mrtvega morja ali Rdečega morja? Ne more. Zato ostane doma in preklinja rabine.
Rabini so del vladajoče koalicije. Desnica brez njih nima dovolj glasov za vladanje. Enako velja za levico. Zato jim morajo vračati usluge. Torej, šabat brez javnega prevoza.
Dogovor temelji na nečem, kar se (v latinščini, ne hebrejščini) imenuje status quo. To pomeni »stanje, ki«, kar je okrajšava za »stanje, ki je obstajalo pred (vojno)«. V našem primeru se to nanaša na razmere, ki so menda obstajale pred ustanovitvijo Izraela.
Zakonodaja določa, da judje na šabat ne bodo opravljali nobenega dela, obenem pa dovoljuje ministru za delo, da iz tega izloči nekatere poklice, ki so nujni za delovanje sodobne družbe − preskrba z vodo in elektriko ter podobno. Verske stranke se strinjajo s tem v zameno za plačilo (na primer za sredstva za njihove šole, v katerih ne poučujejo drugega kot verska besedila).
Ta status quo je sicer precej gibljiv. Ali vključuje tudi popravila na železniški infrastrukturi? Odvisno od razpoloženja rabinov. In od denarja, ki zamenja lastnika.
Nenadoma je pozornost javnosti pritegnilo dejstvo, da je železniška služba ves ta čas izvajala nujna popravila tudi ob šabatih. Rabini so zagrozili, da bodo spodnesli Netanjahujevo vlado. In premier se je predprejšnji petek, deset minut pred začetkom šabata, vdal in ukazal, da se morajo vsa dela na železnici nemudoma ustaviti.
To je povzročilo kaos, saj javni promet ni obratoval niti v nedeljo, ko so ga ustavili, da bi izvedli nujna popravila − na delovni dan.
Pri tem je treba poudariti, da železnica v Izraelu nima pomembne vloge, javni promet večinoma poteka z avtobusi. Prvo železniško progo so zgradili Turki, da bi olajšali romanje v Meko, še nekaj so jih dodali Britanci, večinoma med drugo svetovno vojno, za prevoz svojih vojakov v Egipt.
Železniška povezava med Haifo in Damaskom je tarča številnih šal. V eni izmed njih potnica zakliče sprevodniku: »Krava nam sledi,« na kar ji ta odvrne: »Ne skrbite, ne bo nas prehitela.«
Zdaj imamo novega, ambicioznega prometnega ministra, ki bi rad moderniziral železnico. Namiguje tudi na to, da bi rad nekoč nasledil Netanjahuja. Premier ne mara ljudi, ki bi ga radi nasledili − ne zdaj, ne kdaj v prihodnosti, nikoli. Zato je izkoristil priložnost in sabotiral ministra.
Kriza je dosegla vrhovno sodišče, ki je odločilo, da premier nima pooblastil za ustavitev železniškega prometa. Pravico do izdaje oziroma preklica dovoljenj za delo ob šabatu ima le minister za delo. Zato je lahko Netanjahu globoko zajel sapo: to ni več njegova odgovornost, glede rešitve zapleta naj se kregata ministra za promet in delo, bolj ko se bosta kregala, bolje bo zanj.
Prejšnji teden so vsi spremljali dramo. Bodo železnice lahko popravljali med šabatom ali ne? Se bodo ubogi vojaki, ki šabat preživijo doma, v nedeljo lahko z vlakom vrnili v svoje vojašnice? (Sam sem bil nekoč vojak in lahko rečem, da se mi nikoli ni mudilo vrniti nazaj v vojašnico.)
Kakorkoli že, Netanjahu se je še enkrat izkazal za oportunističnega politika brez hrbtenice, ki se hitro upogne pritisku zaradi majhnih tem, velikih se pa sploh ne dotakne.
Je vse kaj drugega kot Angela Merkel.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
