Tiskane izdaje
maturant, književnik
Opredelitev do položaja mladih je izjemno izmuzljive narave. Prvič, ker je mladost izredno ohlapno definirana (na literarnem polju se, recimo, raztegne do petintridesetega leta), in drugič, ker mladi nismo homogena enota, družbena celica z dovolj skupnimi lastnostmi, da bi se nas lahko obravnavalo kot eno mnogotero entiteto, čeprav se to še prerado dogaja. Razpeti smo med konservativnostjo in liberalizmom, med mainstreamom in alternativo, med pasivnostjo in uporom ... Osebno gradim svoje mnenje o lastni generaciji na podlagi knjige Grozljivi gost: Nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija. Delim njegov pesimizem, ko reče: »Če prihodnosti kot obljube ni, se želja ustavi v absolutni sedanjosti.« Ker je samouresničitev tesno povezana s prihodnostjo, pomeni grožnjo. Grožnjo, o kateri se iz dneva v dan, zaradi vedno novih ovir zdi, da ji mladi enostavno ne moremo biti kos. Možnosti za samouresničitev zagotovo obstajajo, a obstaja tudi strah, da bomo, ko jih bomo dobili, že obupali.
podjetnica
Majhna država z velikim potencialom. Idealen naslov za moje razmišljanje. Imela sem priložnost preživeti nekaj časa v tujini in iz lastnih izkušenj lahko povem, da se marsikdaj zatakne ravno pri financah. Tujina ni pogoj za uspeh ali jamstvo za službo. Je ena izkušnja več in odličen opomnik, da začnemo ceniti, kar imamo doma. Podjetniške zgodbe nas nemalokrat zanesejo v svet, kjer je vse mogoče, a nas kmalu prizemljijo. Kar naenkrat nam okolica začne sporočati, naj se končno zresnimo in si najdemo redno službo. Pa je to res tako enostavno? Že študentsko službo je včasih težko dobiti, a nič ne pade samo z neba. Moj nasvet mladim je, naj izkoristijo možnosti vključevanja v različne projekte že v študentskih letih. Zame je to bila nekakšna mala šola. Tako najdeš samega sebe in spoznaš, kaj si želiš početi v življenju. Že to je dosežek. Hvaležna sem za vse priložnosti, skozi katere sem se razvijala do zdaj, še lepše pa je napisati, da so moji dolgoletni hobiji postali moja služba. Delam v uspešnem mednarodnem podjetju, ki mi odpira nove dimenzije pogleda na svet. Pot do te točke ni bila enostavna, a to je šele začetek.
igralec
Mlad sem. Končujem študij in vstopam v nov svet, kjer ni več ocen in študijskih nalog, pa si jih bom vseeno poskušal dajati, ker je to zame trenutno najbolj poznan način delovanja - učenje. Ne vem, kaj me čaka, ne želim pa se obremenjevati z zastrašujočimi napovedmi zaskrbljenih. Včasih čutim, da se preveč obremenjujem s tem, kako bom preživel, ali bom lahko imel svoj dom, ali ga sploh potrebujem, ali bom lahko imel otroke. Najbolj me straši naraščajoča nestrpnost med ljudmi. Jezi me, da se glede globalnega dogajanja počutim nemočnega. V osebnem smislu pa imam dober in lep občutek. Imam sanje, o katerih se mi zdi, da jih lahko poskusim uresničiti, in v dialogu z drugimi lahko delam to, kar me izpopolnjuje, in raziskujem, kar me žene. Ne želim se boriti za svoje mesto ali svet, ampak ga oblikovati z lastno dejavnostjo in sočutjem. V osebnem smislu sem optimističen, v globalnem pa žalosten in jezen. To se mi zdi dobra kombinacija za spremembe.
študentka
Ni nam hudega. Mladim v Sloveniji se veliko stvari zdi samoumevnih. Možnosti je ogromno, vendar se mi zdi, da so/smo mladi zaradi splošnega vzdušja v državi in svetu preveč črnogledi. Preveč se ukvarjamo s slabimi novicami, nihče ne pričakuje nič več dobrega. To ni v redu. Morda sem tako pozitivna zato, ker sem še mlada in se na srečo še nisem spopadala s hudimi življenjskimi težavami, pa vendar: redno končujem študij, ki me zanima, za zdaj delam še prek študentskega servisa. Delam veliko, in to na področju svojega študija. Zaslužim dobro. Ob študiju in delu mi ostane dovolj prostega časa, da se družim s prijatelji - polno je dobrih kulturnih dogodkov, ki se jih rada udeležim. Za službo me ne skrbi (kljub temu da vsak dan poslušam kolege in profesorje, ki govorijo, kako slabo se nam piše) - pa ne zato, ker bi poznala koga, ki mi lahko »uredi« delo, ampak zato, ker vem, da sem dobra v svoji stroki, z vsako novo izkušnjo pa še boljša. Zavedam se, da je delo treba aktivno iskati in se zanj potruditi. Mislim, da vsi lahko dobimo delo, ki ga bomo radi opravljali in nas bo izpolnjevalo. Ni dovolj, da si ga le želimo in tarnamo, ker ga še nimamo - lahko pa si ga prislužimo.
podjetnik
Mislim, da sta ustvarjanje pozitivnega okolja in samouresničitev najbolj odvisna od posameznika samega in njegovega vloženega truda. Mogoče malce ironično, a menim, da je največ, kar lahko posameznik naredi za svojo prihodnost, to, da se osredotoči na sedanjost - ampak ja. laže rečeno kot storjeno. Okolje je platforma, na kateri delujemo, in ima zagotovo vpliv na našo samouresničitev, a odgovornost za to, da okolje postane takšno, da nam omogoča razvoj, je na nas samih, saj ga sami tudi soustvarjamo. Menim, da je velik dejavnik za dosego tega cilja to, da si upamo poskušati stvari, o katerih menimo, da nas peljejo k želenemu cilju, in si pri tem upamo dovoliti tudi rezultate, na katere okolje in tudi mi sami gledamo kot na neuspeh. Za samouresničitev so potrebni želja, volja, trud in samozaupanje.
ilustratorka
Sem mlada umetnica in ustvarjanje je zame že od nekdaj meditacija. Ker sem predstavnica generacije, ki stalno surfa po internetu, sem konec osnovne šole med brskanjem po računalniku odkrila, da sem po duši ilustratorka. Glede težkega eksistencialnega položaja mladih menim, da je res težava, ker si potem večino časa v krču, kar je strup za ustvarjanje. Zdi se mi, da nekoliko to vsi občutimo. Mi je pa všeč, da sta se med gospodarsko krizo povečala zavedanje o zdravem načinu življenja in ekološka ozaveščenost, da imamo pravične trgovine, da smo bolj prisluhnili srcu ... če poiščem pozitivne plati teh težkih časov. Ampak - ne moreš reševati sveta, če sam čutiš breme brezposelnosti, in v igri za preživetje je bolj malo prostora za empatijo. Na svojo prihodnost gledam pozitivno, za kar se lahko zahvalim svoji družini. Brez podpore pri umetnosti pač ne gre. Popotnica za naprej pa so vrednote, ki se sukajo okoli uživanja v ustvarjanju, ohranjanju harmoničnih odnosov in ljubezni do samega sebe.
študent
V pesimizmu marinirani mladi smo v dobršni meri generacija prezrtih in popljuvanih. V splošno sprejet diskurz se je prerinila grobo posplošena ideja o delomrzni mladini, o mladini, ki se med žetvijo pravic požvižga na svoje dolžnosti. Današnji kolektivni problem v brezposelno prihodnost zazrte mladine smo mladi prisiljeni reševati individualno - češ mladi nismo zaposljivi, ker nam je »mama hotel« preveč udoben, ker nam je ta ali ona igrica skisala možgane, ker smo preveč leni, da bi premaknili svoje riti. Posledično nam ponujajo idejo aktivacije - posameznik se mora sam angažirati in aktivirati, saj veste, da »nobena služba ne bo padla z neba«. Druga, prevečkrat preslišana plat »medalje« pa je ta, da je tisti, ki mu ne uspe, za svoj neuspeh odgovoren izključno sam - tveganje, strah in negotovost se tako zgolj povečajo. Po drugi strani mediji na piedestal tedensko postavljajo posamezne zgodbe o uspehu in objavljajo optimistične statistične podatke o zmanjšanju brezposelnosti med mladimi, a podrobnosti o kvaliteti zaposlitev ostajajo prezrti. Namreč tisti mladi, ki vendarle dobijo svojo priložnost na trgu dela, so praviloma pahnjeni v položaj izkoriščanih prekernih delavcev ter delavk - očitno je da zaposlitev nujno ne pomeni samouresničitve mladih, saj smo prevečkrat potisnjeni v shizmo med tistim, kar bi poklicno radi počeli in tistim, kar nam bo prineslo vsaj kakšno drobtinico kruha in kozarec mleka. Ideja o samouresničitvi se na relaciji študij, neplačana pripravništva, brezposelna ter negotova prihodnost in nekvalitetne prekerne zaposlitve, kaj hitro prelevi v željo po golem preživetju. Kot na roki se na tem mestu ponuja številka 8000. Slovenk in Slovencev, ki v iskanju priložnosti letno zapustijo državo. Tudi to je kratkoročno reševanje kolektivnega problema na ravni posameznikov in posameznic. Dokler težave, ki se tiče družbe kot celote, ne bomo reševali z v javnem prostoru dogovorjenimi kolektivnimi rešitvami, mladi ne bomo ozrli luči na koncu predolgega predora.
raziskovalec
Kljub deklarativni podpori spodbujanju zaposlovanja mladih, država ne naredi kaj dosti, da bi zadržala perspektivni mladi kader v Sloveniji. Baby boom generacija naših staršev je bila deležna vseh mogočih bonitet s katerimi so si ustvarili lagodno življenje: od Jazbinškovega zakona, ki jim je omogočil nakup stanovanj po smešno nizkih cenah, do ugodnih kreditov in pogodb za nedoločen čas. Današanja mladina pa je obsojena na draga najemniška stanovanja, prekarne zaposlitve in iskanje boljšega življenja v tujini. Medtem ko se starejši lahko borijo za predčasno upokojitev ali pa si podaljšujejo svojo zaposlitev, mladi lahko o pokojnini le sanjamo. Starejšim so omogočeni domovi za ostarele in mnogi drugi ukrepi socialnega varstva, mladi pa smo prepuščeni Zavodu za zaposlovanje. Starejši imajo svojo stranko v parlamentu in v vladi, mladi pa smo obsojeni na tajkunizirano študentsko organizacijo, ki s študenti nima dosti skupnega. Povrhu vsega pa stari vse manj zaupajo mladim kar se kaže tako pri zaviranju zgodnejšega prevzema kmetij, kot pri določanju dednih pravic. Medgeneracijski razkorak se povečuje, mladi, ki bi lahko prispevali k izgradnji boljše države, bežijo v tujino, politika pa jim ne prisluhne.
