Tiskane izdaje
Regis de Silva ugotavlja, da je povsem drugače, če od aparatur, ki držio človeka pri življenju, odklopijo afroameriškega moškega v srednjih letih ali mlado belko. Gre za sindrom Sneguljčice, je zapisal.
Torej srce se nam stisne, če gre za neznano Sneguljčico, ki se ne bo prebudila iz kome. Medtem ko osebe drugačnega videza vzbujajo veliko manj sočutja, če sploh. To so tisti otroci v oblekah, ki niso modne, in babice z rutami, natlačene v vozila. Ob teh pododbah se ne odzivamo več, saj so »standardne žrtve«, nekaj kar so mediji tako vztrajno in s tako malo sočutja povzemali dolga desetletja, da je povprečni gledalec otopel. Zgodilo se je namenoma in nehote. Oboje.
Zahod namreč trpi za akutno obliko rasizma − fotografsko oko ali kamera iščeta predvsem drugačnost in manj človeškost. Za žrtvami padlih stolpnic leta 2001 v New Yorku je žaloval ves svet, in če kdo tega ni počel ustrezno, je bil deležen vsega obsojanja, kar je razumljivo. Vendar večina žrtev vojnega nasilja ni deležnih ne sočutja, ne pietete, kaj šele mednarodnih ukrepov. Kajti večina žrtev nima dvodelne sive obleke, srajce in blede kože.
Ko je tragično umrla angleška princesa Diana, so bile ulice Londona skorajda tlakovane s cvetjem in solzami. Po svetu lahko brezpilotna letala razcefrajo na kose ženske, ki so prav tako simpatične in polne bridkih izkušenj. Le da njih ne bodo naklonjeno spremljali mediji. Njihove oči nikoli ne bodo opevane, njihova oblačila nikoli komentirana, njihove izgube in preizkušnje nikoli objokovane. Le od najbližjih, če bodo imele srečo.
Kdo je kriv? Prve tri črke besede kriv, so kri. Torej tisti, ki ubija ali poveličuje ubijanje. Rasizem, sovraštvo in nasilje se rodijo v posamezniku, ki ga uspe zavesti množična propaganda. Da vsi Judje postanejo »nevarnost«, da so vsi Slovani »smeti«, da so priseljenci »kuga« in da so kar povprek katerikoli pripadniki druge vere »fanatiki«.
Največja strahota je, da se zdaj pobijajo in sovražijo ljudje na območju, ki je za kar tri religije sveto. Z lahkoto lahko obsojamo eno stran ali drugo, lahko pa kar obe. Vendar to ne bo končalo nasilja in trdosrčnosti. Potrebno si je reči − to se lahko zgodi meni. Jutri. Moja družina, moji otroci. Mi smo lahko tisti »drugačni« za marsikoga, ali »neprave« vere. Si predstavljate, kako bi bili videti po enem tedenu brez umivanja, ustrezne hrane in nege? Na begu? Pa po enem mesecu?
Podpihovanje sovraštva bo zato vedno spodbujalo rojevanje novega nasilja. Nobena žrtev ni hujša od druge. Ne mučeni partizani, ne postreljeni domobranski begunci, ne obešeni homoseksualci ali ugrabljeni otroci. Vse smo lahko mi, ker nihče ne ve, v kakšen vrtinec dogodkov nas bo postavila zgodovina. Zato vsi, na katerikoli strani, ki menijo, da je pobijanje, žaljenje in razvrednotenje skupin ljudi upravičeno, sejejo semena krvi. Želi jih bodo naši otroci ali vnuki. Zgodovina ne molči, kriči. Zakaj še vedno nočemo slišati?
