Intelektualci

Pobude intelektualcev smo ingnorirali, se jim celo posmehovali.

Objavljeno
01. marec 2017 19.11
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Nova revija je prvič izšla leta 1982. Ustanovili so jo in vanjo pisali večinoma humanistični intelektualci, pisatelji in filozofi takratne srednje generacije. Mesečnik za »mišljenje in pesništvo« je na široko razprl prostor kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja. In čeprav je v očeh idejno in ideološko vse votlejše oblasti obveljal za sovražnika ljudstva, temu stališču se je takrat »spontano« pridružila tudi večina medijev in nekateri pravoverni intelektualci, ga je večina tega ljudstva posvojila kot intelektualno in moralno avantgardo svojega časa. 

Kvintesenca te avantgarde je bila gotovo 57. številka s Prispevki za slovenski nacionalni program. Ambicija novorevijašev je vsekakor bila analiza družbenega stanja in s tem kritično spopadanje s takratno enopartijsko oblastjo. Ta kritika je bila tako temeljita, da je že sama po sebi pomenila odpiranje novih, drugačnih, postsocialističnih in hkrati postjugoslovanskih perspektiv. 

Zdaj se ni težko strinjati s sodbo, da je bil pomen Nove revije v marsičem tudi simbolen. Napovedala je prihod slovenske pomladi, demokratično in samostojno Slovenijo, ki so ji po svojih močeh utirali poti tudi sodelavci Nove revije. Žal pa je treba ugotoviti, da ta Slovenija do intelektualcev ni vzpostavila afirmativnega odnosa, ampak do njih goji ambivalenten, še pogosteje pa nikakršen odnos. Večina pobud, ki so jih intelektualci različnih provenienc v zadnjega četrt stoletja namenili javnosti, je namreč naletela na precejšnjo ignoranco, tudi posmeh. Dovolj se je ozreti le dva meseca nazaj, ko je nastala Ljubljanska pobuda za začetek postopka za sprejem nove ustave EU.

Ni naključje, da o prihodnosti slovenske države in družbe zdaj vse manj razmišljajo intelektualni prvokategorniki, vsaj ne organizirano in primerno spodbujeno, ampak je to nalogo prevzel kar uradniški aparat države, ki se samoosmišlja s pisanjem nekakšnih Vizij 2050. Kot da so pomembni le še stiki z javnostjo. V imenu nedefinirane javnosti, seveda.