Dobrodošli v džungli: Kdo se boji Boruta Pahorja?

Ta hip sta edina človeka, ki bi Pahorju lahko predstavljala resno predsedniško konkurenco, Karl Erjavec in Janez Janša.

Objavljeno
12. januar 2017 09.16
vvo golf
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Morda niste opazili, a v letu 2016 nismo šli na volišča niti enkrat. Nekaj lokalnih glasovanj je sicer bilo, denimo v Komnu in Ajdovščini, kjer so občani glasovali za razvojne projekte in pobude, ali pa v Destrniku, kjer so volili novega občinskega svetnika oziroma v Dolu pri Ljubljani, kjer je na referendum šla sprememba odloka o ustanovitvi tamkajšnje osnovne šole. A to so zgolj izjeme, ki potrjujejo pravilo. Na glasovalnih skrinjicah državne volilne komisije se je v lanskem letu nabiral prah.

Upati je, da ste predah dodobra izkoristili in da vam je 2016 vsaj na osebni ravni karseda prizaneslo. Kajti politični ples se letos nadaljuje. Na vrsti so namreč vsaj volitve za predsednika republike. Če bo v koaliciji počilo predčasno, se zna zgoditi, da bomo proti koncu leta spet volili tudi v parlament, pa tudi če bo aktualna vladna garnitura zdržala do konca, bomo novo volili (verjetno) spomladi prihodnje leto. Kmalu za tem sledijo lokalne volitve, dodajte še kak referendum ali dva, pa smo spet dobri za pet let. Razlika bo le ta, da Borutu Pahorju zaradi omejitve mandatov ne bo treba šofirati kampanje za ponovno izvolitev.

Ta hip se namreč zdi, da je drugi Pahorjev mandat tako rekoč dano dejstvo. Resda volitve še niso niti razpisane in resda se je tudi za Danila Türka slabo leto pred volitvami za drugi mandat zdelo, da je nepremagljiv; a v nasprotju z njegovim predhodnikom se za Pahorjevo prvo petletko zdi, da je bila v dobri meri podrejena enemu samemu cilju: osvojitvi drugega mandata.

V tem času je v Blatnem dolu prevladal prav pahorjanski tip politika. Gre za kaliber, ki ima o sebi neverjetno visoko mnenje, a se je v imenu ratingov v hipu pripravljen ponižati na raven klubske pevke. Posnemovalcev je v tem času dobil nebroj, a Pahorjeva prednost je dvojna: ne le da je utemeljil tovrstni politični pristop, na funkciji predsednika republike ga je lahko tudi izpopolnil do te mere, da bi lahko − če bi ga kdo podeljeval − v tej disciplini osvojil črni pas. Pa čeprav je vse skupaj šlo na škodo avtoritete institucije šefa države.

Politični akterji te dni prilično mencajo in gledajo nekam vstran, ko jih pobarate glede načrtov za predsedniško tekmo. Ne gre namreč pozabiti, da so stranke finančno izčrpane in si le stežka lahko privoščijo kampanjo za bolj ali manj prestižno in protokolarno funkcijo. Pravzaprav je SMC edina stranka, ki bi lahko prenesla strošek resne predsedniške dirke, a so se pragmatično odločili, da je šefa parlamenta Milana Brgleza, poleg premiera Cerarja edinega res prepoznavnega politika te stranke, za tak boj škoda. Kar je verjetno res.

Res pa je tudi, da bodo tako proti Pahorju verjetno nastopili drugo- in tretjekategorniki, ki bodo bodisi igrali vlogo kanonfutra (pač, v smislu gesla Pomembno je sodelovati) bodisi bodo imeli druge politične ambicije, pa jim bo predsedniška kampanja služila predvsem za samopromocijo. Pri čemer se jih bo vsaj polovica predstavljala kot slovenska verzija Donalda Trumpa.

Časi so sicer takšni, da torpediranja ustaljenega političnega reda à la Trump sicer ne moremo popolnoma izključiti, a če dobro pogledamo, ugotovimo, da v visoki slovenski politiki ta hip obstajata le dva človeka, ki bi Pahorju lahko predstavljala resno predsedniško konkurenco: Karl Erjavec in Janez Janša.

Prvi je razvil nekoliko bolj gmajn podtip pahorjanskega politika in bi lahko ponudil upoštevanja vreden kontrapunkt Borutovim režiranim naključjem tipa »miška mala«. Navsezadnje že v tretji vladi zapored zaseda edini položaj, ki se je Pahorju vedno znova izmuznil.

Drugi pa je seveda vse to, kar Pahor ni (in obratno), in bi lahko na ta način začel dostojanstveno predajati operativno vodenje desnice drugim. Več kot očitno je, da se na desnici teren spreminja, vprašanje, ki si ga mora postaviti Janša, pa je, ali ima branjenje statusa quo sploh še kak smisel in ali ne bi vse te energije poskusil usmeriti v kaj bolj konstruktivnega. Denimo v predsedniško kampanjo.

Seveda pri tem obstaja resno tveganje poraza. A ravno tako, kot je Pahor leta 2012 nastopil proti kandidatu, ki ga je pet let prej podprl, bi tudi Janša z nastopom proti svojemu favoritu pred leti poskrbel za politični obračun relativno epskih razsežnosti.

Če se vam je ob zapisanem rahlo zaletelo, češ, kam smo padli, imate seveda prav. A zato ni nič manj res.

Pa srečno v 2017.