Kdor ne dela, naj ne je

Ker zna naključje dogodke včasih razporediti bolje od najbolj premišljenih načrtovalcev, svoj prvi vnos za Delov blog začenjam s prvim dnem prvega tedna svoje čisto sveže brezposelnosti.

Za lažje razumevanje: zadnje leto in pol sem kot zaposlena v kabinetu zdaj že nekdanjega ministra za kulturo dr. Uroša Grilca preživela na ekskurziji v javni upravi. Javna uprava je, ker je javna, torej naša skupna stvar, ki jo poganja naš skupni denar, pogosto opravljana, analizirana in ponujena v razpravo, pri čemer je repertoar očitkov in pritožb relativno ozek: to je tista inertna reč, ki od socializma dalje brez prevelikih vmešavanj teče po svojih ustaljenih tirnicah, je prostor, kjer se z nogami na mizi copy-pasta stare prepise in odločbe in kjer tisti, ki najmanj dela, a o tem najbolje laže, največ in najbolje je. Je draga in neučinkovita trdnjava, ki služi sama sebi, navzven pa omejuje in mori s kupom birokratskih preprek, ki za končnega uporabnika predstavljajo prej breme kot korist.

Marsikatera od teh klevet je seveda resnična in s tem tudi resničen problem. Ljudje, ki so varno ugnezdeni v svoje vešče spisane pogodbe za nedoločen čas, res pogosto nimajo resničnega odnosa do svojega dela in tako o njegovi količini kot o njegovi zahtevnost res pogosto lažejo, ker bi radi združili prijetno s koristnim, torej hkrati zadostili svoji potrebi po brezdelju in hkrati ohranili ne samo svojo plačo, temveč predvsem svoje dobro ime in sloves zglednih, marljivih državljanov.

Vendar je vse to, ker si ne želim napisati doživljajskega spisa o javni upravi, relativno postransko. Pomembno je to, da na urade, ministrstva in v javne zavode vsakodnevno prihaja na delo cela vrsta ljudi, ki nikdar v življenju ne podvomijo, da v življenju počnejo nekaj koristnega, čemur pritiče pošteno plačilo. To počnejo marljivi, malo manj marljivi in leni, vsi pač, ki jim sistemizacija in plačni razred, ki mu pripadajo, omogočata absolutno družbeno legitimacijo in jim sporočata, da so ljudje, ki se jim ni treba vsak dan že navsezgodaj zjutraj spraševati, zakaj so pravzaprav na svetu.

Ljudje, ki nikdar v življenju niso doživeli niti enega samega dne v rednem delovnem razmerju, tega občutka ne poznajo. Ne poznajo torej občutka, da so do nečesa upravičeni oziroma da jim nekaj pripada. Da jim pripada plačilo, da jim pripadajo socialne pravice, pa občutka, da je, kar počenejo, osmišljeno z dekretom, od zunaj, ker pač mora biti osmišljeno zaradi strukturne pozicije, na kateri poteka. In teh ljudi je, kot ste verjetno opazili, vsako leto več. Vse več je ljudi, ki jim ni omogočeno, da bi kdaj postali del aparata, da bi ga imeli možnost poznati od znotraj, ga premisliti analizirati in razumeti in iz njega morda po svoji volji izstopiti, vse več je ljudi, ki ne zmorejo razumeti države, ker vanjo nikdar niso bili integrirani. In kdor nečesa ne razume zares, težko tvori učinkovito opozicijo. Ne zato, ker bi bil preveč plah ali neumen, temveč preprosto zato, ker nima na razpolago vseh podatkov, predvsem pa izkušenj. Predstavljam si, da bo kdo rekel, da v dobi interneta za neozaveščenost ni izgovorov, ampak, dajte no. Menda se lahko zedinimo vsaj o tem, da prebirati številke še nikomur ni omogočilo dejanskega razumevanja.

V velikem in s plavalci na gosto napolnjenem bazenu honorarno zaposlenih brez dneva delovne dobe skratka plava mrtvaka cela vrsta ljudi, ki jim je napol samoumevno, da sta socialna pravičnost in denar namenjena nekomu drugemu, ki počne nekaj resničnega. Cela vrsta ljudi, ki se ne zna povsem sindikalno organizirati, ker jo je nekdo nežno, a odločno prepričal, da si privilegija socialne varnosti ne zasluži zares, ker pravzaprav ne počne ničesar zares pomembnega, da bi bila z njim nagrajena. Cela vrsta ljudi, ki opravi na mesec bistveno več dela, kot marsikdo v rednem delovnem razmerju, a tega ne opazi, ker se mu nikdar ne uspe prebiti skozi vrata postave in ugledati dinamike tega zamotanega kafkovskega vesolja. Vrsta ljudi, ki jim ni nihče omogočil, da bi na lastne oči ugotovili, da redno zaposleni ne opravljajo bolj resničnega dela, da ga ne opravijo več, še najmanj pa bolje. Nihče jim ni omogočil, da bi razvili delovno samozavest.

Generaciji osamosvojiteljev je nekako (nalašč? Po nesreči? Kdo bi le vedel) uspelo vzgojiti generacijo otrok, ki pri skoraj tridesetih ne obvlada mehanizma, s katerim bi jih lahko detronizirala. Psihoanalitiki pravijo, da pri določeni starosti postane neokusno za lastne neuspehe kriviti svoje starše, pa vendar. Včasih je na poti do spremembe pametno, če ne celo nujno biti jezen. Realno oceniti svoja prizadevanja, svoja znanja, svoj doprinos in zahtevati nekaj v zameno. Pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo − ali kako se že reče.

In tukaj sem, spet honorarna sodelavka vsega živega, malo zapolnim kakšno programsko luknjo, nekaj pobrkljam, pišem blog za časnik s težko za simboličen honorar 40 evrov, enako kriva in odgovorna za obstoječe stanje kot vsi drugi. Vendar, saj veste. Položnice se ne bodo plačale same od sebe.