Tiskane izdaje
Centralne banke iz Evrope, ZDA, Japonske in Kitajske so v zadnjih sedmih letih po padcu Lehmana prek kvantitativnega sproščanja in likvidnostnih injekcij natisnile zelo težko predstavljivih 22.000 milijard ameriških dolarjev (nekaj manj kot 20 tisoč milijard evrov) novega denarja in s tem odločilno pripomogle k ohranjanju iluzije, da svetovni kapitalistični sistem vsaj za silo deluje. Vsega »natiskanega« denarja je torej na svetu dovolj, a kaj, ko ni pravilno in pravično porazdeljen − je verjetno prva misel, ki se poraja ob omenjeni gromozanski številki.
Kam, hudiča, je poniknil ves ta veletok svetovne finančne likvidnosti, je vprašanje, ki sledi. Praksa kaže, da se je njen levji delež prelil v delnice in državne obveznice in napihoval borzne balone širom po svetu. Tudi na Kitajskem, kjer borzni padci zadnjih dni in tednov zlovešče opozarjajo, kako krhek je svetovni kazino kapitalizem in kako blizu je lahko nov veliki globalni pok borznih balonov.
Če se na hitro poigramo z nekaj številkami, so poročila s kitajskih borz − največji sta v Šanghaju in Shenzhenu − zastrašujoča: zaradi padca delniških tečajev za 30 odstotkov je približno 90 milijonov malih investitorjev samo v zadnjih treh tednih izgubilo približno 3000 milijard dolarjev delniškega premoženja. Kar pomeni, da je v tem času samo Kitajcem na borzah izpuhtelo v zrak kakšnih 65 slovenskih letnih bruto domačih proizvodov.
Če bi se tak tektonski padec zgodil na Wall Streetu, seveda globalni paniki ne bi bilo konca, na Kitajskem s skrbno nadziranimi mediji in internetom pa je »okužba« za zdaj omejena. Vprašanje pa je, kaj bo v tednih pred nami. To se zdaj verjetno sprašujejo tudi v ameriški državni zakladnici, ki je Kitajcem prodala za dobrih 1200 milijard dolarjev državnih obveznic.
Za azijsko velikanko je zdaj zlato obdobje zadnjih 30 let, ko je rasla povprečno skoraj za deset odstotkov na leto in postala drugo največje gospodarstvo sveta, ki krepko diha za ovratnik tudi Ameriki. Ta era gospodarskega čudeža, ki mu ni para v svetovni zgodovini, se zdaj morda končuje.
Upam, da ni tako, a kitajski gospodarski model s sobivanjem pragmatičnega komunizma in tržnega kapitalizma je na resni preizkušnji, saj se je v zadnjih letih silovito povečala zadolženost podjetij in lokalnih skupnosti, ki so šle v ambiciozne infrastrukturne projekte, dodatne probleme predstavljata onesnaževanje okolja in porušena demografija, ki vodi v staranje prebivalstva, veliko vprašanje je tudi, kakšne luknje se skrivajo v bilancah kitajskih bank, še posebej po polomu na borzah.
Če se začnejo pretresi v državi z 1,3 milijarde prebivalcev, je to seveda globalni problem. In samo strinjamo se lahko z mnenjem v Guardianu, da je v svetu, ki se zanaša na Kitajsko kot gonilo globalne gospodarske rasti, zdaj kitajsko tveganje postalo tveganje nas vseh ...
