Knjiga, ki me je zaznamovala: Bratje Karamazovi

Je knjiga, ki me, ne glede na obdobje, v katerem jo vzamem v roke, vsakič z isto silo potegne v labirint hodnikov tistega, čemur pravimo človeška psiha. Ruska duša morda. Slovanska duša.

Zato, ker sem bolj kot v kateremkoli drugem romanu vse glavne like prepoznala v sebi. Ni težko, vsi so arhetipski. Vsi do zadnjega, od treh nevrotičnih žensk do treh bratov, celo Smerdjakov in stari Fjodor, se borijo s svojo animalično naravo in v kaosu poskušajo poiskati »višji red stvari«, nekakšno razodetje, lepoto, ki je, kot pravi Dmitrij, »nekaj strašnega in grozljivega«, kjer »se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca«. Dmitrij Karamazov je zame eden najbolj intrigantnih literarnih junakov. Oficir, pijanec, gambler, ženskar, tu in tam nasilnež v pijanskem opoju, a nekdo, ki ljubi poezijo, in to na zelo senzualen, celo telesen način, ki v vročičnosti podprt s konjaki recitira Schillerjevo Odo radosti, izliva svoje grehe bratu in mu vmes vzneseno kliče, kako ga ljubi, in ki, skozi krivo obtožbo očetomorstva, pred očmi bralca zraste v človeka z veliko začetnico.

Tudi vse glavne ženske, sicer daleč od Čehovovih žensk, zelo nevrotične, histerične in zvite, tako mlada Liza, ki zaradi svojega telesnega hendikepa uživa v psihološkem mučenju svoje ljubezni, lepa, ponosna, celo ošabna Katerina Ivanovna, in seveda Grušenka, čutna, vznemirljiva, ekstremna, manipulatorska, ki se zaradi razočaranja v mladosti maščuje vsem moškim, prototip za fatalko. Nič čudnega, da je Agrafena Grušenka obsedla tudi Marilyn Monroe, ki se je s Paulo Strasberg učila njene stavke, a ji nihče ni verjel, da bi, takrat že v zadnji fazi svoje duševne skrhanosti, to sploh zmogla.

Kot da je v tem romanu vse, kar potrebuje učbenik psihologije človeka, učbenik človeštva nasploh, sploh v Ivanovem filozofskem poglavju Veliki inkvizitor (... Ne sprejemam sveta, ki ga je Bog ustvaril ...), v pridigah starca Zosime (Ljubite živali, ljubite rastline, ljubite vsako stvar) ali v Dmitrijevi Izpovedi vročega srca. Injekcija čistih emocij, patosa v žile. Junaki se trkajo po prsih v navalu goreče iskrenosti, v napadih krivde in kesanja, divjajo v iskanju svobode, predvsem pa govorijo; govorijo vznesene monologe, kakršnih nihče ne govori več; vsi v vročici, zbolevajo od hipertrofije čustev, za katere, se zdi, zdaj niti nimamo časa niti nam čas ne dovoli, da bi jim dovolili, da bi se tako razpihovale, in potem nas presenetijo ob nepravih trenutkih in usekajo drugje.

Čustva so jezik umetnosti. Ni me sram, da ob Dostojevskem še vedno drhtim, jokam od ganjenosti, od vzhičenosti, kot bi na zarjavelem, razglašenem inštrumentu znova odkrivala vse navoje ekstremnih strasti, ki se jih ta čas sramuje in jih prezira. V njem najdem odsev človečnosti, ki jo je v nenehnih rafalih informacij, šumov, nenehnih dražljajev na socialnih omrežjih, moderni človek nekje izgubil.

Karamazovi in njihove velike ideje so se mi pred leti prepletli­ v biografski roman o Borisu Cavazzi (Boris je bil dvakrat Dmitrij Karamazov, njegov sin Sebastijan trikrat, enkrat v Pipanovih/Jovanovićevih Razodetjih). Spomnim se, kako sem pred skoraj četrt stoletja kot študentka prvih letnikov gledala študentsko produkcijo Bratje Karamazovi Sebastijana Horvata v Mali drami. Ko smo prihajali v dvorano, sem zagledala Sebastijana na stopnicah pred vhodom, delal je dihalne vaje in drgetal od vznemirjenja in treme. Ko je stopil na oder, je stal tam suvereno, divji in neukročen in z velikim srcem, čisto utelešenje Dmitrija Karamazovega. Dmitrij Karamazov bo zato zame imel vedno podobo dvaindvajsetletnega Sebastijana Cavazze; ni bil moj prvi Dmitrij, ki sem ga videla v živo, bil je tudi moj drugi Dmitrij, s katerim sem kot Grušenka stala na odru v Pandurjevi predelavi romana Bratje Karamazovi Sto minut. Za njim so prišli še drugi, tudi Jernej Šugman ... Ampak hočem reči samo to: Zaradi Dostojevskega, Pandurja, Karamazovih in Cavazzovih sem za 'Sto minut' na lastni koži dobesedno doživela delček tistega, kar sem pred tem kot najstnica doživljala ob branju tega romana. »Ko ni Boga, je vse dovoljeno.«

*Uporabljeni so citati iz novega prevoda Boruta Kraševca (Cankarjeva založba, 2010).