Ko grmada smrdi in prestol diši

»Le redko gledam 'govoreče stene' ali dirke v zabaviščnih parkih. Mislim, da imam zato precej časa za nore misli. Si videl dvesto čevljev dolge reklamne panoje na deželi, zunaj mesta? Mar veš, da so bili ti reklamni panoji nekoč dolgi samo dvajset čevljev? Toda avtomobili so začeli tako naglo drveti mimo, da so jih morali raztegniti, sicer jih ne bi bilo mogoče videti.«

Tako Klarisa odgovori požarniku, ko ta pripomni, češ da preveč razmišlja, ko mu je razlagala o tem, da ljudje zgolj še drvijo mimo vsega, kar jih obdaja, in ne znajo več razločiti cvetja in trave, hiše in krave ...

Iz vsakodnevnega drvenja sem se sama tako ustavila nekje ob valovanju morja in izpod kot ognja vročega sonca iz kupa knjig potegnila enega izmed res starih dolžnikov, ki mi je že (pre)dolgo ležal na vesti, Bradburyjevega Fahrenheita 451. Mogoče zato, ker je bilo tiste dni res peklensko vroče, a sem se resnično z lahkoto vživela v vse razsežnosti ognjenih zubljev, ki so v zgodbi brez kakršnega koli obotavljanja požirali vse, kar jim je bilo dano. Kar začutila sem lahko bežne ožige, medtem, ko je bil ogenj na delu in goltal kupe knjig, pa hiše, in če je bilo treba, tudi ljudi, za seboj pa puščal kupe pepela in spokojen vonj, ki se je ovit v dim valil iz njih. »Delo je prijetno. V ponedeljek sežigamo Millaya, v sredo Whitmana, v petek Faulknerja, spremenijo se v pepel in potem zažgemo še pepel. To je naše uradno geslo.«

Saj ne vem, ali me je ogenj, ki se nevarno plazi skozi knjigo, dejansko še bolj grel ali mrazil − ko sem razločevala jasne vzporednice iz fikcije in sveta, v katerem danes živimo. Kako uniformirati družbo in jo narediti pohlevno? Kako pripraviti teren, da je vladanje čim bolj enostavno? Kakšna sporočila dajati ljudstvu v premišljevanje? In − ali jih sploh pripravljati do tega, da razmišljajo? Razmišljati? Razmišljati?! Zakaj že?

»... Dovoli, da ljudje zmagujejo na tekmovanjih, kjer se morajo spomniti besedil priljubljenih pesmi ali imena državnih prestolnic ali koliko žita so leto prej poželi v Iowi. Tlači jim v glavo nerazburljive podatke, napolni jih s toliko 'dejstvi', da bodo prav prekleto nabiti z njimi, toda 'blesteli' bodo v informiranosti. Dobili bodo občutek, da razmišljajo, in občutek gibanja, ne da bi se premaknili. In srečni bodo, saj se dejstva take vrste ne spreminjajo. Predvsem pa jim ne dovoli, da se ukvarjajo s tako kočljivimi rečmi, kot sta filozofija in sociologija. To je pot, ki vodi v pobitost. Vsakdo, ki lahko razstavi in spet sestavi TV-steno − in večina ljudi danes to zmore − je srečnejših kot tisti, ki se trudi z algoritmi računati, meriti in usklajevati vesolje ...«

Če pustimo ob strani druga merila, ki avtorje definirajo s presežniki in katerih veliko si Bradbury zagotovo nabere, je njegovo spoprijemanje s futurizmom naravnost fascinantno. Knjiga, ki nosi letnik 1953, namreč govori o jumbo panojih, ki prekrivajo našo okolico, resničnostnih šovih, ki nadomeščajo pristne človeške odnose. Pri 451 stopinjah Fahrenheita zagori papir. In v knjigi požarniki požigajo hiše, v katerih najdejo knjige, ter preganjajo njihove lastnike. Izobraženci so izobčenci, razmišljujoči čudaki. Ljudem pripovedujejo življenje tako imenovane govoreče stene, to so neke vrste video stene, ki so prek posebnih algoritmov personalizirane, kar pomeni, da dejansko poimensko nagovarjajo vsakega posameznika posebej in mu s tem dajejo potrebno dozo pozornosti, ki poraja občutke varnosti, pomirjenosti in obenem pomembnosti. Govoreče stene so tiste, ki dajejo odgovore na kakršna koli vprašanja, ki se morebiti porajajo. Pa se v resnici ne. Ker nimajo baze, iz katere bi zrasla. Da bi ljudje bili obvladljivi, in s tem tudi vodljivi, je treba otopeti njihova čutila, zmanjšati potencialno radovednost oziroma jih usmeriti v banalnosti ter zagotavljati nič več kot za obstoj potreben minimum možganskega valovanja.

In tako je dejansko vse prazno. In nikjer ni ničesar oprijemljivega. Znanost je na grmadi in populizmi na prestolu. Zveni znano?

Kaj pa tole?

»Včasih se pretihotapim k ljudem na podzemeljski in prisluškujem njihovim pogovorom ali pa jih prisluškujem ob točilnih pultih − in nekaj ti povem.«
»Kaj?«
»Ljudje se ne pogovarjajo o ničemer.«
»Oh, o nečem se vendarle morajo.«
»Ne, prav o ničemer. Večinoma naštevajo avtomobile, obleke ali plavalne bazene in vzklikajo, kako sijajno! Vendar vsi govorijo o istih rečeh in njihovi pogovori se čisto nič ne razlikujejo med seboj. Večji del časa, ki ga prebijejo po kavarnah, imajo prižgane aparate s šalami in večinoma so te šale vedno enake ...«

Leto 1953.

Bradbury je osupljivo družbo in puhla sporočila, ki so jo prepljavljala, se ozrl okoli sebe in diagnozo strnil v tole neverjetno knjižico. In se z njo teleportiral v aktualno realnost, ki jo živimo danes, in verjetno še kakšno leto naprej.