Tiskane izdaje
Ko so me februarja letos povabili v oddajo Tarča, kjer smo se pogovarjali o napadu na francoski časnik Charlie Hebdo, sem izjavil, da se bodo na žalost napadi nadaljevali, saj že 15 let delamo katastrofalne napake, ko govorimo o boju proti mednarodnemu terorizmu. Kot primer sem navedel 67-letni problem Palestine, ki je alibi za številne teroriste. Namesto da se palestinskemu ljudstvu omogoči neodvisna država in človeka dostojno življenje, že šest desetletij trpijo apartheid in krajo zemlje, na kateri se potem nekaznovano gradijo ilegalne naselbine uvoženih cionistov. Namesto da bi se mednarodna javnost končno iskreno angažirala, presekala gordijski vozel in rešila večni spor ter tako teroristom izbila iz rok enega močnejših argumentov, sta Zahod na eni in Vzhod na drugi strani ustvarila nova žarišča na celotnem Bližnjem vzhodu. Zdaj problem ni več samo Palestina. Imamo nestabilni Irak, vojno v Siriji in Jemnu, totalni kaos v Libiji in Libanon, ki je ponovno na robu vojne. Celotna regija je zaradi nafte in vmešavanja centrov moči v njihove notranje zadeve doživela kataklizmo, posledice pa že čutimo po številnih evropskih državah.
Če v 60. letih mednarodna javnost ni bila sposobna oziroma ni hotela rešiti problema Palestine, koliko let bomo čakali na rešitev za vse preostale omenjene države? Pa jim je sploh do rešitve?
V Gazi živijo v največjem odprtem zaporu na svetu, kjer je skoraj dva milijona prebivalcev stisnjenih na 360 kvadratnih kilometrih, ograjenih z zidom. Za primerjavo: v Sloveniji skoraj isto število prebivalcev živi na 20.000 kvadratnih kilometrih. Pred leti smo še slavili padec berlinskega zidu in južnoafriškega apartheida, zdaj so se stvari obrnile na glavo in o tem nihče več ne govori. Zahodni breg je pod stalnim agresivnim pritiskom judovskih priseljencev in celotno ozemlje je presekano z ilegalnimi naselji ter kontrolnimi točkami izraelske vojske. Zahodni breg je videti kot luknjasti sir, kraja zemlje se dogaja vsak dan. Na severu je vzhodni Jeruzalem, v katerem živijo predvsem Arabci pod pritiskom nasilne judaizacije mesta. Ko govorimo o Palestini danes, govorimo o že treh ločenih enklavah brez povezave. Kako lahko od tega naredite državo, ki bo delovala in imela smisel? Kdaj bodo zahodni državniki od nenehnega obljubljanja priznanja palestinske države dokonšno prešli k dejanjem? Od leta 1990 naprej smo dobili 34 novih držav, med njimi tudi Slovenijo, Vzhodni Timor, Kosovo in Južni Sudan. Zakaj Palestinci ne smejo imeti lastne države? Na njo čakajo že skoraj sedem desetletij.
Bojim se namreč, da smo zamudili priložnost za dokončno rešitev palestinskega vprašanja, ki je ključna za zmanjšanje števila terorističnih napadov po svetu.
K temu lahko dodamo še uporabo dvojnih standardov in neenakomerno razporeditev dobrin. Oba sta pomemben faktor pri spodbujanju terorizma. Ko medijske korporacije prikazejo teroristični napad v »belih« državah kot nekaj najbolj nagnusnega, kar tudi je, in pozivajo k solidarnosti, se poboji v drugih ne tako »belih« državah zgolj omenijo kot nekajsekundna novička. Takoj zatem so pozabljeni. Pred napadom v Parizu so teroristični napadi odnesli nekaj sto življenj v Bejrutu, Iraku, Siriji, Turčiji in Tuniziji. Samo nekaj ur po Parizu so spet umirali nedolžni ljudje v Nigeriji, Maliju in (spet) Siriji. Svetovnega žalovanja in njihovih zastav na facebook profilih ni bilo. Opraviti imamo z evropocentričnim in rasističnim delovanjem velikih medijskih korporacij. Imamo problem, ki ga bo treba rešiti.
Eden najpomembnejših dejavnikov v vsej zgodbi pa je neenakopravna razporeditev dobrin. V časih kolonizacije je bila zadeva še razumljiva in logična posledica izkoriščanja okupiranih dežel, ampak podatek, da v letu 2015 več kot polovica svetovnega prebivalstva živi z manj kot dvema dolarjema na dan, je preprosto neverjeten. Morali bi si prizadevati za čim večjo enakopravnost v družbi in vendar se prepad med bogatimi ter revnimi čedalje povečuje. Če hočemo sebi in drugim dobro, ga bomo morali na dolgi rok zožiti in zapreti, saj ravno revščina in diskriminacija radikalizirata številne mlade moške in jih posledično porineta v roke teroristov. In ti jih sprejmejo z odprtimi rokami.
Očitno je, da taktika in strategija proti teroristom, ki jo velike sile uporabljajo v zadnjih letih, ne deluje. Ne moremo sejati smrt po drugih državah, potem pa s kadrovsko podhranjeno in čedalje slabše opremljeno policijo pričakovati, da ne bo počilo tudi po evropskih mestih.
Zahod je ujetnik majhne skupine ekstremistov, ki v imenu dobička sproža vojne in kaos po Bližnjem vzhodu (Irak, Libija, Sirija) in vzhodni Evropi (Ukrajina). Muslimanski svet je ujetnik majhne skupine ekstremistov, ki deluje pod pretvezo, da se maščuje Zahodu in zmernim muslimanom s terorističnimi napadi. Samo Isis je odgovoren za izgubo vsaj 100.000 življenj muslimanov na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.
Velika večina ljudi po svetu, ki bi radi samo živeli v miru in zaslužili za dostojno plačilo, je ujeta v primež skrajnežev z obeh strani
Če si želimo boljše prihodnosti zase in za bodoče generacije, bo treba zaustaviti požar, ki ga gledamo že vrsto let.
Za začetek pa lahko najprej nehamo prilivati olje nanj.
