Tiskane izdaje
Pravila politične korektnosti so v našem družabnem življenju dodobra uveljavljena, kakšen ksenofobični izbruh ali neslani vic nemudoma naleti na pravičniško svarilne poglede iz okolice.
A v prometu takšne dobronamernosti in vere v človekovo dragoceno bit ni. Ni treba posebej vrtati v ljudi, da začnejo rjoveti proti raznim prometnim rasam. Avtomobilisti preklinjajo kolesarje in pešce, kolesarji sovražijo voznike avtomobilov in spet seveda pešce, ti pa so se zaradi večnega zatiranja naučili svoje predsodke o drugih premlevati bolj v samih sebi. A morda je napočil čas, da se obelodani svet z vidika tega najbolj tlačenega prometnega stvora.
Pešec je večni nebodigatreba, ki mu avti le neradi ustavijo in vselej kolnejo čez njegovo počasno gibanje, ki ga pač lahko skupaj spravita dve nogi navadnega Homo sapiensa. Toda morda ne pretiravamo preveč, če v kolesarjih prepoznamo najbolj naduto in arogantno obliko premikanja po cesti.
Seveda je treba v imenu prometne korektnosti takoj poudariti, da niso vsi kolesarji naduti in arogantni, da so med njimi tudi talentirani poganjalci pedal in bržkone nadvse dobri ter prijazni človekoljubi, kolesarske matere Tereze, ki se držijo vseh prometnih pravil, ki potrpežljivo spremljajo dogajanje v prometu in namesto zvonca uporabljajo le dobrodušen nasmeh. Takšni kolesarji pri povprečno razvitem pešcu nikoli ne spodbujajo infarkta ali napadov tesnobe, ampak le občutke solidarnosti in prometnega tovarištva.
A še posebej ob septembrski prometni eksploziji pešec doživi marsikatero ponižanje in najpogosteje prav od neotesanih kolesarjev. Verjetno je njegov nezavidljivi položaj povezan s tem, da še ni dojel, da je kolesar pač prometni car. On ima vselej prav, njemu se vselej najbolj mudi, pločnik je najbolj njegov, pa kolesarska steza tudi, oziroma karkoli se mu pač v danem trenutku zazdi njegov teritorij.
Za kolesa ni nobenih ovir. Naj bo peš cona ali regionalna cesta, kolesar ima posebno pravico, da dirka kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli se mu zdi ustrezno. Naloga pešcev na peš coni, ki se mu nesramno nastavljajo in ga silijo v upočasnjevanje, pa je seveda ta, da anticipirajo prisotnost kolesarskega visočanstva in se mu ponižno umaknejo. Naj bo Čopova ali Wolfova, naj bo na ulici sam ali z drugimi 300.000 Ljubljančani, naj se vozi v pravo ali nasprotno smer, on ima pač prometno predpravico do ulic, pločnikov in cest.
Kolesar se dobro zaveda svoje moči in divje zvoni, če kakšna pešaška nesreča zaide na njegovo kolesarsko stezo. A enak občutek superiornosti ima tudi zunaj svojega pasu, saj ga iz tira vrže tudi počasnela na pločniku ali v peš coni, ki ji da s svojim zvoncem nemudoma vedeti, za koga pravzaprav promet sploh obstaja. Kako da ta pešaški stvor ne dojame, da se po ulici sprehaja le zato, ker se ga milostni kolesar še ni odločil povoziti?
Najbolj ljubki pa so seveda tisti kolesarski zagnanci, ki s svojim ljubljenim biciklom zlezejo tako rekoč kamorkoli. Tako se jim zdi, denimo, nadvse zabavno, če se v soboto v največji gneči po tržnici premikajo s svojim kolesom in tako rekoč z njega kupujejo sadje in zelenjavo. Da s tem zaprejo pot navadnim Homo pedesom ali jih s svojim vozilom brezbrižno butajo, je le nenadejana nagrada za ignorantski kolesarski ego.
Lepo je biti kolesar, ki po cesti vehementno tiranizira vse, kar se premika po dveh nogah, včasih pa s kakšnim vratolomnim prehitevanjem pokaže tudi, kaj si misli o prepočasnih kolesarskih kolegih. Voznike avtomobilov seveda najbolj osreči, če jim kolesarska kamikaza v avto pripelje iz nasprotne smeri, kot bi se po pravilih morala, in potem šokiranemu šoferju še pokaže nespodobno kretnjo in se razburja nad njegovo nepazljivostjo. Ne, kolesarju spodobnost in vljudnost ne pomenita nič. On je vselej pripravljen ogroziti že tako trhle družbene vezi in zanetiti prometno vojno.
Edina uteha, ki ostane tlačenemu pešcu, pa je nemara le ta, da se prej ali slej še tako goreč kolesar ali voznik spremeni v pešca. Ponosni imetniki dveh nog nato hitro pozabijo na svojo prejšnjo prometno identiteto.
Promet je očitno namenjen temu, da si dajo ljudje v svojem preziru do drugih prometnih udeležencev duška, saj jih ponavadi čisto nič ne moti, če shizofreno prehajajo iz ene prometne vloge v drugo in so v vsaki od teh enako žolčno naperjeni proti aktualnemu prometnemu Drugemu. V prometu je pač človek človeku kolesar.
