Dobro jutro: Koliko je ura?

Severna Koreja je premaknila urne kazalce za trideset minut nazaj. Tako se je srednjeevropskemu časovnemu pasu približala za pol ure, vendar se ji je zdelo precej pomembneje, da se je za prav toliko oddaljila od Japonske, svojega nekdanjega kolonizatorja. V glavi seveda. V resničnem življenju se ni nič zgodilo.

Ali pač?

Kaj je pravzaprav čas? Je določen in nespremenljiv? Ga lahko upravljamo? Ali pa je podoben morju in lahko tako kakor v romanu Umberta Eca Otok prejšnjega dne potujemo po njegovih imaginarnih črtah in smo prepričani, da bi vse težave v našem življenju naenkrat izginile, samo če bi se dotaknili obale nedokončane preteklosti?

Časovni pasovi so izmišljeni. Svet so razdelili sredi 19. stoletja, ravno takrat, ko se je začel »globalizirati«. Ko so ljudje začeli potovati in se sporazumevati med celinami in ko so se vsi naenkrat znašli drug blizu drugega, ne glede na to, da so nekateri šele opazovali sončni vzhod, pri drugih pa se je takrat že zdavnaj začela noč.

Pjongjang ni edini, ki med gledanjem na uro upošteva pomembna zgodovinska sporočila.

Kitajska je leta 1949 povezala svoj vzhod in zahod, med seboj oddaljen skoraj 5000 kilometrov, s skupnim »pekinškim« časom, zato se od takrat ljudje v Xinjiangu in na Tibetu zbujajo dve uri prej, kakor bi to naravno počeli.

Indija je svojo osvoboditev izpod britanskih kolonizatorjev proslavila z navijanjem ure na svoj enotni čas, vendar obiralci čaja v Asamu raje upoštevajo »chaibagaan« – »čas čajnega vrta«, da bi pridobili uro ali dve dnevne svetlobe.

Venezuela je pod Hugom Chavezom premaknila urne kazalce za 30 minut, da bi se tudi na urah izognila ameriški prevladi.

In tako spravljamo čas v vse embalaže, ki jih določata politika in ideologija. Toda čas pravzaprav ne obstaja tako razbito, kakor ga vidimo na urah. Teče kakor reka. In ne razume vprašanja: »Koliko je ura?«