Tiskane izdaje
Eden ključnih pojmov, s katerim svetovni in naši politiki ter nekateri mediji opletajo po nedavnih terorističnih napadih v Franciji, je enotnost. Evropa naj bi se poenotila v obsodbi terorizma. ZDA in Rusija naj bi postali enotni z ranjeno EU pri napadih na Islamsko državo. K enotnosti so pozvali nogometaši na prijateljski tekmi med Anglijo in Francijo na londonskem Wembleyju. Enotnost je trenutno vroča beseda, je skoraj magični urok, ki odgovarja na nemir in kaos, ki ga je v družbeno življenje vneslo teroristično dejanje.
Že samo pritrjevanje, da smo vsi (z izjemo skrajnežev) povezani v enotni zgroženosti, nam ogreje srce. Ko emblematične objekte − od newyorškega Empire State Buildinga do Sidneyjske opere in Ljubljanskega gradu − osvetlimo v barvah francoske trobojnice, nas prežame patetični zanos ob naši globalni povezanosti.
Vsekakor je eden od razlogov, da moramo obsoditi Islamsko državo in njen terorizem, tudi ta, da vzbuja takšno čezmerno sentimentalnost pri milijonih prebivalcev ter daje konceptom, kot je enotnost, težo.
V čem je namreč problem te besede, ki deluje kot univerzalni poziv človeštvu? Ključno vprašanje je, za kakšno enotnost sploh gre. V čem smo enotni? V obsodbi terorizma, v obsodbi nasilja? Z obsodbo terorja se je nemogoče ne strinjati. S tem se po vsej verjetnosti strinjajo sami islamski skrajneži, le da zanje teror, ki ga obsojajo, prihaja od drugod.
Problem pojma enotnosti je ta, da je izpraznjen vsake konkretne ideje, je abstraktna formula. Njegova funkcija je, da nas odvrača od premisleka in našim čustvom omogoči, da se razplamtijo pod ohlapnim fantazmatskim dežnikom, ki izbriše vso kompleksnost, zagonetnost in dvoumnost dejanskega stanja.
Ne pozabimo, kako enotne so bile razne diktature − v njih so ljudi s pomisleki in dvomi radi eliminirali. Kakšne katastrofe so se v zgodovini v imenu enotnosti že dogajale? Kaj je Nemčiji prineslo enotno sovraštvo do judov, kakšno ceno je Evropa plačala za enotnost zavezniških sil proti nacizmu? V imenu te enotnosti se je za nekaj let vse življenje podredilo golemu preživetju posameznika in družbe.
V primeru pariških napadov enotnost zabriše širši kontekst: denimo, kaj je pripeljalo do porasta islamskih skrajnežev v zadnjih desetletjih? Zakaj je bila ideja sekularne muslimanske družbe nekaj povsem naravnega še pred tridesetimi leti, danes pa obstajajo le še njeni redki otoki? Kako je mogoče, da danes Hollande ponovno govori o vojni proti terorju po tem, ko je ameriški poskus obračuna s fundamentalnimi skrajneži pred dobrim desetletjem kvečjemu okrepil radikalne tendence − in to ne le v dovolj odmaknjenih deželah na Bližnjem vzhodu, ampak med lastnimi državljani? Očitno je, da se v sodobnih, tudi zahodnih družbah soočamo z določenimi zagatami, protislovji, frustracijami, ki jih enotnost v vojni napovedi ne bo razrešila, kvečjemu jih bo poglobila.
Še več, takšna vojna enotnih in solidarnih je način, kako se ne soočati z različnimi in morda še bolj perečimi problemi sodobnih družb, s problemi, ki so prispevali k radikalizaciji desnice vsepovsod. Ko se poenotimo v vojni napovedi, izginejo socialne krivice, izgine nepravična porazdelitev bogastva, izgine problem korporacijskega pohlepa, ki zdaj dobiva dodatni politični zagon s čezatlantskimi dogovori, kot je TIPP. Enotni in solidarni smo vselej lahko le glede najbolj ohlapnih načel, ki ne pomenijo nič, zato tudi ne prinašajo politične emancipacije ali kakršnekoli uporabne politične ideje.
V času terorja in velikih grozot je tako veliko bolj kot na enotnosti treba vztrajati na razcepu, saj nam ta preprečuje, da bi se pustili zazibati v ideološke sanje. Obstaja globok razcep med samimi muslimani, saj je spopad, ki zdaj poteka na Bližnjem vzhodu, v prvi vrsti spopad med dvema vrstama islama, med suniti in šiiti. Poleg tega je v sami Evropi grožnja terorja zaostrila razcep med sekularnimi silami racionalnosti in krščanskofundamentalističnimi »branitelji Evrope«, ki so še vedno največja nevarnost za Evropo.
Na teh razcepih je treba vztrajati. Edino razcep omogoča, da prepoznamo ceno, ki jo v zameno za enotnost in solidarnost plačujemo. Razcep omogoča, da zadržimo enega od največjih civilizacijskih dosežkov moderne Evrope: vladavino razuma, ki je − vsaj načeloma − v osrčju modernih držav, v njihovi znanosti in v avtonomni umetnosti. Spodbujanje raznovrstnih racionalnih argumentov, debat, utemeljenih na premišljenih premisah, je tudi edini primeren način, kako se pokloniti žrtvam sovražnih dejanj nasilja, in edini način, kako dolgoročno ohraniti civilizacijske dosežke.
