Tiskane izdaje
Ko sem se pred dvema tednoma pogovarjal z gimnazijcema, ki sta razvila pametno zapestnico za alergike, me je med drugim zanimalo, kako sta izračunala stroške projekta. Odgovor je bil preprost: čitalnik kartic in zapestnice sta poiskala na internetu in ocenila, koliko bi jih potrebovala za dvajset zdravstvenih domov. Zdravstveno rešitev, kjer je osnovna obračunska enota sto tisoč evrov, sta pocenila na nekaj tisočakov in nista si znala predstavljati, kako lahko vrednost drugih zdravstvenih projektov znaša več milijonov evrov.
Njuno začudenje mi je bilo zelo dobro znano.
Ko sem pred dobrimi petnajstimi leti začel preiskovati svoje prve novinarske zgodbe, sem se srečal tudi z vsotami, ki so jih javne ustanove in državna podjetja plačevala za informacijske rešitve. Nisem mogel razumeti, kako so lahko pisarniški računalniki tako dragi, saj sem po veliko letih sestavljanja računalnikov skoraj na pamet poznal cene komponent. Prepričan sem bil, da bi bilo mogoče enako zmogljive naprave sestaviti za polovico ali celo tretjino cene. Pogosto so bile močno pretirane tudi same konfiguracije, saj navaden pisarniški terminal nikakor ni potreboval zmogljive grafične kartice, ki bi jo izrabil kvečjemu zagnan igričar.
Močno predragi računalniki so bili šele prva nenavadna postavka. Bistveno večje številke so se začele pri vzdrževalnih in svetovalnih pogodbah, servisnih urah, programskih licencah in podpori. Zneski za namestitev protivirusnega programa ali dodatnega pomnilnika so bili absurdno visoki, čeprav takšna opravila računalniškemu tehniku ne vzamejo več kot nekaj minut. Pobude, da bi lahko nekatere drage namizne programe brez škode nadomestili z odportokodnimi, pa so zelo hitro potihnile, čeprav so izračuni kazali na znatne prihranke.
Počasi sem začel spoznavati številne in zelo prepletene razloge za tako visoko ceno informatike. Včasih je bilo krivo neznanje, saj naročniki pogosto niso opazili, da jim je prodajalec prodal preveč zmogljive ali predrage računalniške komponente. A tudi če bi opazili, jih to ne bi preveč zmotilo, saj računalnikov niso kupovali za svoj denar, ampak so zgolj skrbeli za (formalno) pravilno izvedbo javnega naročila. Prodajalci računalniških storitev so iznašli številne načine za »hekanje« javnih razpisov, ki jih neizkušeni državni uradniki niso znali preprečiti. Razdeljevanje trga je bilo med ponudniki informacijskih storitev običajno, velika softverska podjetja so z agresivnim lobiranjem skrbela, da v javni upravi ni bilo odprtokodnih programov. Izjemno problematične so bile tudi provizije, saj je visoka vrednost projekta koristila tako prodajalcem kot naročnikom, ker so bile vrednosti razdeljenih deležev višje.
Resničnega motiva, da bi uvedli bolj premišljeno in usklajeno naročanje informacijskih storitev v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, sodstvu in pri drugih pomembnih javnih naročnikih, ni bilo nikoli. Zato danes nimamo sistema, v katerem bi se zdela »idealistična« ideja dveh »mladostno zagnanih« gimnazijcev že z manjšimi popravki čisto izvedljiva in bi jo lahko hitro ponudili bolnikom.
