Kot mesto Tam

Peljem se skozi nekoč mogočno »mesto Tam«. Ne vem, zakaj o njem, tudi zdaj razpadajočem, še ni posnet film, saj je idealen za prikaz tega, kako razpada sistem. Skupaj s predstavo Was ist Maribor, torej predstavo o tem, zakaj je propadel mariborski industrijski gigant, kako se je to dogajalo, kako za plenjene Tama nihče ni odgovarjal (predstava Sebastijana Horvata, Aljoše Ternovška, Matjaža Latina in Andreje Kopač), ki so jo pred leti uspešno prikazali tudi v Ljubljani, bi morda še lažje razumeli, kaj se dogaja naši skupnosti, da se tako velikopotezno razkraja.

V samem mestu Tam nastajajo zdaj resda tu in tam nove preobleke starih hal in v njih morda nove podjetniške in drugače ustvarjalne vsebine, čeprav še vedno prevladujejo razpadajoče, železo vseh vrst štrli vsepovsod in gotovo je na njem polno jeklene pajčevine, potem so tam avtobusi, nekaj napol zvarjenih okostij avtobusov. A tudi električni avtobus, kakor piše na enem od njih. Pa spet neka pločevina, nered, nekaj polomljenega in nekaj novega. In Tam pub, in Nedeljska kosila in, preberem lahko, ker se že temni, samo še ... malice. Malice za koga? Ali se tukaj sploh kaj dogaja? Ali so Kitajci že prišli? Ali pa mladi podjetniki, ki bodo tvegali in jim bomo prostore, izpraznjene in izropane, dali na voljo, samo da se bodo lahko preizkusili?

Nova vlada Mira Cerarja se z razpadajočim Tamom seveda ne bo ukvarjala, ne konkretno, ne filmsko, gotovo pa bo razmišljala o tem, kako podpreti vse tiste, ki v negotovem okolju slovenskega gospodarstva še najdejo smisel in voljo, da ustvarjajo. A za to potrebujejo posojila, ki jim ga naše banke, polne denarja, kakor se povsod govori in piše, ne dajo. Ker se bojijo. Bojijo se prezadolženih podjetij. A vsi akterji: vlada, banke, gospodarstvo, podjetja, bi morali iskati rešitev, kako iz tega krča, nikakor pa ne tako, da bi s svojim domnevnim iskanjem rešitev povzročali nove krče. Ali kakor je na svoji ministrski predstavitvi, če poenostavim, opogumljala nova ministrica brez listnice za razvoj, strateške sisteme in kohezijo Violeta Bulc: Opreti se moramo na svojo pamet, ker je imamo dovolj, in se povezati. V dobro vseh nas.

Morda bi bila vožnja s kakšnim vlakcem ali tamovim malim odprtim avtobuskom (če kaj takega obstaja) skozi mesto Tam tudi poučna urica za novo ministrsko ekipo. Namreč za vse tisto, česa vse nobena vlada ne sme več narediti, da se ne bi zgodil Tam. Čeprav vsi vemo, da se nam Tami še kar naprej dogajajo. A tudi uspehi. Sicer naš bruto domači proizvod v zadnjem letu ne bi rastel, kakor raste. Dr. Franjo Štiblar to imenuje herojski dosežek slovenskega gospodarstva in vseh, v tem gospodarstvu zaposlenih (Herojski dosežek slovenskega gospodarstva, Nedeljski dnevnik). Hkrati pa seveda tudi opozori, da je, če poenostavim, leta trajajoči kreditni krč razumljiv in izdaja račun: ob njem ne hirajo samo podjetja, ampak ostajajo brez dohodka, ki ga prinaša kreditiranje, tudi banke.

Bodo bančne krče rešile njihove privatizacije? Tudi sicer so privatizacije pri nas preveč počez razumejo kot neka magična rešitev problemov, pogosto pa se ob njihovih finalizacijah šele začne spraševati − zakaj jih sploh potrebujemo, zakaj dajemo neka podjetja na neke privatizacijske sezname, če bomo potem s temi privatizacijskimi kupninami polnili neke paradržavne proračune? In če pretiravam, ti isti prejemniki privatizacijskih izkupčkov ne bodo pripravljeni polniti niti pokojninske blagajne, ker jim to po črki zakona, kakor so jo sami zlobirali, ni treba. Franček Drenovec v zadnji Sobotni prilogi Dela v prispevku Odločala bo energičnost, ne umirjenost opozarja, zakaj smo se v Sloveniji borili doslej − na kratko: za lastni kapital in znanje in ustvarjalnost domačih ljudi, kar bo na koncu vodilo in omogočalo lastne politike ekonomskega, socialnega in drugega družbenega razvoja. A zdaj to kakor da ne velja več. (Saj se spomnimo, kaj je vlada govorila ob prodaji Mercatorja: da je pač dopustna, samo da bodo ohranjena delovna mesta.) Toda če prosto povzamem Drenovca: Bomo zdaj Slovenci samo še delovna sila, dežela delavcev in kakšnega kmeta?

Tudi vprašanje, ali je bilo reševanje slovenskih bank s pomočjo razlastitve in izbrisa imetnikov obveznic pravilna izbira ali samo prehitevanje bruseljskih narekov, ki prej še niso bili nikjer preizkušeni in tudi ne vsiljeni, še vedno razburja. Vedno bolj. A to so velike zgodbe, kot kakšen tek na dolge proge, tiste vsakdanje tičijo za vsakim vogalom. Denimo, za neko pogodbo, kjer sestra proda sestri 50 metrov neke poti, za povrh v klanec zvijugane, in je zanjo potrebnih nekaj pogodb in vsaka lahko stane tudi sto evrov. In tako do neskončnosti, če je nekdo z malo dobre volje in seveda normalne logike ne preseka.

Ali pa pri maturantih, vseskozi odličnih, ki so jim na maturi zmanjkale tiste vejice. Te vejice sem že omenjala. Zaradi njih se ne morejo vpisati na vseskozi želeno medicino. Zgodba se tu še ni končala. Zdaj taista maturantka ali maturant dokazuje, da mu pravzaprav sploh niso pravilno ocenili mature; da so nekaj pravilnih rešitev preprosto spregledali. Da je eden od ocenjevalcev določen odgovor ocenil z najvišjo oceno, drugi pa z nulo. Ali naj omenim tisto delodajalko, ki je diplomiranko zaposlila za svojim pultom za polovičen delovni čas, a ji mora ta diplomiranka vračati polovico denarja, ki ga je treba plačati za tako ali tako polovične socialne prispevke.

Morda se je ob tej zmešnjavi vsakdana bolje spomniti na babico iz Angela pozabe Majde Haderlap, ki je drobtinice kruha, skrbno spravljene v žep predpasnika, delila živalim na dvorišču, ker se je treba spomniti tudi na živali. Ker kruh, ki ga človek razdeli, se zmeraj vrne, je govorila babica.