Tiskane izdaje
Karierno središče Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje sem prvič obiskala kot osnovnošolka. Večino obiska sem pozabila. Edina reč, ki mi je ob odbijajočem sivo-rumenem interjerju ostala v spominu, je nekakšen zaposlitveni test, ki naj bi ti pomagal ugotoviti, kateremu poklicu bi kazalo posvetiti življenje. Kot pri večini ljudi, ki so se kasneje vpisali na študij filozofije, so bili moji top trije rezultati precej heterogeni (gledališki režiser, psiholog, zdravilec z zelišči(?!)). Rezultati seveda niso bili zavezujoči, perspektivni mladi državljani smo izbirali po svoji vesti: nekdo je postal mesar, nekdo ekonomist, sama sem postala brezposelna oseba. In tako sem se po letih odsotnosti ponovno vrnila na kraj zločina.
Če ste vpisani v evidenco brezposelnih oseb, zavodu nekaj dolgujete. Nič posebnega − ne ravno funta mesa ali večne zvestobe, zgolj nekaj časa in energije, ki ju boste prisiljeni potrošiti na organiziranih aktivnostih zavoda in jih nikoli, ampak res nikoli ne boste dobili nazaj. Sama sem se na predlog svojega kariernega svetovalca udeležila triurne delavnice z naslovom Iskanje zaposlitve s pomočjo družbenih omrežij.
Zbrala se nas je skupina petnajstih. Enajst od tega je bilo žensk. Na oko rečeno je bila povprečna starost okrog trideset. Večina je dajala vtis, da ima za svojo brezposelnost gotovo kakšen razlog, zelo malo verjetno pa je, da se ta razlog skriva v napačni uporabi facebooka.
Potem se nam je v potlačeni, predihani predavalnici pridružila predavateljica. Prikupno mlado dekle, ki je po prvih petih minutah povedalo, da facebook sicer uporablja, ampak zgolj kot zasebnica, da twitter račun sicer ima, ampak nikoli ne tvita, in da si je linkedin račun odprla zgolj za potrebe tega seminarja. Kot bi poslušal nuno predavati o spolni vzgoji, skratka. Ali ateista poučevati verouk. In potem se je začelo.
Središčna misel seminarja je šla nekako v smer, da mora iskalec zaposlitve vso svojo digitalno (pa tudi analogno, ampak to je že druga zgodba) identiteto podrediti nalogi najti zaposlitev. Spletne račune, s katerimi se predstavlja svetu, mora približati pričakovanjem potencialnega delodajalca, dvakrat, še raje pa trikrat mora premisliti, katere informacije o sebi bi rad posedoval svetu, predvsem pa si pod nobenim pogojem ne sme privoščiti profilne fotografije z zadnjega žura. Poleg tega mora na nežen, subtilen, če ne kar subliminalen način dajati na znanje, da je iskalec zaposlitve. »Na vsak način na facebook napišite, da iščete delo,« je sugeriralo dekle. A pod nobenim pogojem tega ne artikulirajte naravnost, saj to zveni obupano. Recite raje, da iščete nove izzive, da ste pripravljeni na nove priložnosti, ki jih ima za vas pripravljeno življenje. Fantomskemu delodajalcu, ki vas vedno lahko opazuje, dajte razumeti, da niste zguba, odvečen državljan, slepo črevo družbe, marveč še neodkrit dragulj, ki bo vsakomur, ki ga je pripravljen zaposliti, spremenil življenje na bolje.
»Podjetja ne rešujejo problema vaše brezposelnosti,« je nato reklo dekle. »Rešujejo neki svoj problem. Vaša naloga je, da ta problem prepoznate in se ponudite kot rešitev.« Socialna omrežja so v tem oziru koristno sredstvo za manipulacijo, saj lahko prek njih z najmanj vloženega truda najširšemu možnemu krogu ljudi sporočite, da niste obupani in depresivni, da ne presedite vseh dni na kavču v razvlečeni trenirki in se sprašujete, kako, za vraga, se postane poklicni zdravilec z zelišči. Sporočite jim lahko, da ste zvezda in da so vse svoje življenje čakali na vas.
Potem se je dekle zresnilo in reklo še: »Problem pri iskanju zaposlitve je seveda sistemski − delovnih mest namreč ni.« In imelo je prav. Saj pravim, bilo je mlado, prikupno in pametno in zagotovo ni bilo osebno odgovorno za srce parajočo bedastost vsega skupaj.
Za dobro vago so ob koncu seminarja pred tablo pripeljali še primerek iz resničnega življenja: osebo, ki naj bi ji veliki met v svetu zaposlovanja uspel prav s pomočjo socialnih omrežji. Fanta, ki je prej ljubiteljsko fotografiral kolesarske dirke in fotografije objavljal na facebooku, zdaj pa še vedno ljubiteljsko fotografira kolesarske dirke in fotografije objavlja na facebooku, a ker dobi res veliko lajkov, bo zdaj odprl s. p. To je to. Zmaga dosežena, sanje uresničene, življenje izpolnjeno. O fantu nič slabega, prepričana sem, da v svojem delu uživa in dobri bog naj mu pokloni čim več časa, da ga bo lahko z ljubeznijo opravljal in razvijal. Pa vendar: je to res to, za kar si zavod prizadeva? Nagomiliti čim večje število espejevcev z minimalnimi prihodki, ki dajejo vtis, da nimamo težav z brezposelnostjo? Gotovo se šalite.
In tako se je še enkrat izkazalo, da je poglavitni smisel Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ta, da nudi delovna mesta uradnikom, ki so tam zaposleni. Včasih se vprašam, zakaj skoraj nobeno svetovanje, ukrep, mehanizem, spodbuda ali delavnica ne služi svojemu dejanskemu namenu, marveč samo kot krmilo za občutek, da nekje neka vladna služba nekaj počenja. Pogosto se vprašam, kaj bi veljalo storiti, da bi bilo drugače. Odgovore še čakam. Jasno mi je bolj ali manj samo to, da sem po obisku delavnice Iskanje zaposlitve s pomočjo družabnih omrežij približno enako oddaljena od zaposlitve, kot sem bila leta 2001, ko mi je bilo prerokovano, da bom, ko bom velika, teta Pehta.
